V sklopu preventivnega meseca novembra je v torek, 22. novembra 2011 v Ljubljani potekal prvi nacionalni posvet na temo preventive v šoli. Posvet je organiziral Inštitut Utrip, ki se že vrsto let trudi, da bi v Sloveniji preventivna dejavnost pridobila status znanstveno utemeljenega strokovnega dela in se končno znebila nenehnih kritik glede neučinkovitosti in nestrokovnosti s strani večine izvajalcev teh dejavnosti. Strokovnjaki z inštituta namreč že dalj časa opažajo, da ta dejavnost v Sloveniji vse bolj postaja dobičkonosen posel za številne strokovnjake in nestrokovnjake s področja preprečevanja zasvojenosti, ter da takšne programe v precejšnjem obsegu sofinancirajo tudi državne ustanove. Posveta sta se udeležila tudi dr. Igor Lukšič, minister za šolstvo in šport, in mag. Gregor Burkhart z Evropskega centra za spremljanje drog in zasvojenosti (EMCDDA) iz Lizbone.
Udeleženci posveta so se posvetili predvsem razpravi o preventivnem delovanju v šolskem prostoru. Šola namreč predstavlja vzgojno-izobraževalno ustanovo, v kateri otroci in mladostniki preživijo velik del časa. Razlogov, zakaj je šola postala prostor preventivnega delovanja, je veliko. V šolah lahko dosežemo veliko število otrok in mladostnikov, in to v starosti, ko začenjajo oblikovati lastna prepričanja glede uporabe drog in drugih oblikah tveganega vedenja. Poleg tega pa je preventivne programe v šoli bistveno lažje izvesti v primerjavi z drugimi neinstitucionalnimi programi, kot so npr. programi, namenjeni lokalnim skupnostim, družinam ipd., saj jih lahko izvedemo v času pouka.
Na podlagi dosedanjih izkušenj ter raziskav po svetu obstajajo dokazi o tem, katere strategije so učinkovite in katere ne. Šokantna sporočila oziroma strašenje otrok, posredovanje informacij o drogah in njihovih učinkih, krepitev samopodobe otrok, enkratne masovne prireditve, predavanja nekdanjih zasvojencev idr. so strategije, ki se niso izkazale kot učinkovite pri preprečevanju uporabe alkohola, tobaka in drugih drog. Vsebine, ki naj bi jih preventivni programi vsebovali so zlasti normativno izobraževanje, učenje in krepitev socialnih veščin, učenje prepoznavanja in kritičnega razmišljanja o socialnih vplivih, poudarjanje dolgoročnih in predvsem kratkoročnih posledic uporabe drog, krepitev varovalnih dejavnikov ter asertivnosti. Na učinkovitost programov vpliva tudi način izvedbe, ki naj bi bil interaktiven in ne v obliki predavanj. Igra vlog, simulacije, viharjenje možganov, aktivnosti v manjših skupinah, sodelovalno učenje, razredna diskusija ipd. so strategije, ki spodbujajo učence k raziskovanju in učenju.
Preventivni programi bi morali biti celoviti in dovolj intenzivni, da bi lahko upravičeno pričakovali, da se bodo otroci oziroma mladostniki naučili oziroma okrepili obstoječe veščine. Pomembno je, da programe izvajajo predhodno usposobljeni učitelji in preventivni delavci (slednji predvsem z mladostniki), da programi temeljijo na znanstveno dokazanih teorijah, imajo jasno strukturo (potrebe, cilji in sredstva) ter so (o)vrednoteni. Učitelji in preventivni delavci bi se morali udeleževati rednih in kakovostnih usposabljanj na področju preventive ter tehnik izvajanja.
»Znanstveno dokazane učinkovite komponente preventivnih programov so v Sloveniji in tudi drugod po svetu prepogosto zanemarjene, saj oblikovalce politik zanimajo predvsem hitri rezultati, ki pa jih preventiva ne more zagotoviti. Zavedamo se, da je preventiva dolgotrajen proces, vendar pa pogosto pozabljamo, da je velikega pomena tudi kakovost preventivnih programov ter dosledno, sistematično izvajanje. To pa lahko dosežemo s kakovostnimi standardi, ki bi bili osnova preventivnih programov, profesionalnim pristopom ter podporo s strani ustanove ali organizacije, ki koordinira izvajanje določenega programa. Edino na tak način lahko v bodoče preventivno dejavnost postavimo na tisto mesto, ki si ga zasluži, ter s tem preprečimo zlorabo šolskega prostora za lastne finančne interese posameznikov, ki se ukvarjajo s tem področjem«, je ob posvetu povedala Sanela Talič, vodja preventivnih programov na Inštitutu Utrip.
