Ob slovesu Milene Zupančič tudi o odgovornosti, ki ob boleznih in prezgodnjih smrtih prepogosto ostane zunaj kadra

Slovenija se je pred dnevi poslovila od Milene Zupančič, ene največjih slovenskih igralk. Umrla je 15. avgusta 2026, stara 79 let, po dolgotrajni bolezni. V zadnjih letih je tudi javno spregovorila o svojem boju z rakom.

O Mileni Zupančič je bilo v teh dneh izrečenih veliko lepih in zasluženih besed. Bila je izjemna igralka, velika osebnost slovenskega gledališča in filma ter del kulturnega spomina več generacij. Takšna naj tudi ostane v našem spominu.

Toda prav ob takšnih slovesih se velja vprašati tudi nekaj precej bolj neprijetnega.

Zakaj ob bolezni in smrti govorimo predvsem o posamezniku, skoraj nikoli pa o industrijah, ki desetletja služijo z izdelki, za katere vemo, da povzročajo zasvojenost, bolezni in milijone prezgodnjih smrti?

Cigareta med prsti ni samo »slaba navada«

Milena Zupančič svojega kajenja ni skrivala. Cigareta je bila desetletja del njene javne podobe, sama pa je zelo odkrito govorila tudi o moči svoje zasvojenosti. Ko je morala zaradi raka v bolnišnico, je pripovedovala, da jo je skrbelo, kako bo zdržala brez cigaret. Mladim je zato svetovala, naj sploh ne začnejo kaditi, saj je pozneje tako težko prenehati.

Pri tem moramo biti zelo jasni: iz javno dostopnih podatkov ne moremo trditi, da je kajenje povzročilo njen konkretni rak ali njeno smrt. Takšno sklepanje bi bilo medicinsko neutemeljeno in tudi nespoštljivo.

Njena izkušnja pa zelo dobro pokaže nekaj drugega: kako močna je lahko nikotinska zasvojenost.

In tukaj zgodba ne more biti več samo zgodba o »osebni izbiri«.

Po podatkih NIJZ zaradi bolezni, pripisljivih kajenju tobaka, v Sloveniji vsako leto umre 3.123 ljudi, dobrih 40 odstotkov pred 70. letom starosti. Kadilci v povprečju izgubijo od 10 do 15 let življenja. NIJZ obenem opozarja, da s kajenjem praviloma začnejo mladostniki in mladi odrasli; po 25. letu skoraj nihče več ne začne kaditi. Čim mlajši je posameznik ob začetku, tem večja je verjetnost razvoja zasvojenosti in rednega kajenja.

To je pomembno.

Industrija namreč svojega prihodnjega odraslega kupca praviloma ne pridobi pri 40 ali 50 letih. Pridobiti ga mora mnogo prej.

Kdo ustvarja »osebne izbire«?

Dolga desetletja smo škodo zaradi tobaka razlagali predvsem skozi vedenje posameznika: kadilec se je pač odločil kaditi.

Toda preventiva danes veliko več pozornosti namenja tudi komercialnim determinantam zdravja – poslovnim modelom, marketingu, političnemu vplivu ter oblikovanju okolja, v katerem ljudje sprejemajo svoje »odločitve«.

Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da tobačna in nikotinska industrija za privabljanje otrok in mladostnikov uporablja celo paleto pristopov: družbena omrežja, vplivneže in znane osebnosti, privlačne okuse in embalažo, promocije ter umeščanje izdelkov v filme in televizijske vsebine. Izpostavljenost kajenju v filmih in televizijskih oddajah je pri mladih povezana z večjo verjetnostjo, da bodo začeli kaditi.

Še bolj neposredni so zgodovinski interni dokumenti same tobačne industrije. V enem od dokumentov R. J. Reynolds so mladi opisani kot edini vir novih oziroma »nadomestnih« kadilcev, potrebnih za prihodnost industrije.

To ni moraliziranje. To je poslovni model.

Ko je cigareta postala filmski rekvizit – in oglas

Cigareta v filmu seveda ni vedno oglas in nikakor ne želimo trditi, da je bil vsak igralec, ki smo ga kdaj videli kaditi na zaslonu ali odru, plačan s strani tobačne industrije.

Prav tako ne poznamo nobenega javno dostopnega dokaza, da bi bila Milena Zupančič kadarkoli plačana za promocijo tobaka.

Toda zgodovina Hollywooda in filmske industrije nasploh jasno dokazuje, da plačano umeščanje cigaret v filme ni teorija zarote.

Raziskovalci so na podlagi internih dokumentov tobačnih podjetij dokumentirali dolgotrajne finančne povezave med Hollywoodom in tobačno industrijo ter plačano umeščanje tobačnih izdelkov v filme.

Eden najbolj razvpitih primerov je Sylvester Stallone. Dokumentacija iz leta 1983 opisuje dogovor, po katerem naj bi za 500.000 ameriških dolarjev uporabljal izdelke podjetja Brown & Williamson v najmanj petih filmih; med filmi, ki se v analizah dokumentov omenjajo, je tudi Rocky IV.

Zakaj je to pomembno?

Ker film ne prodaja samo izdelka.

Prodaja podobo.

Cigareta ob filmskem junaku lahko pomeni samozavest, uporništvo, odraslost, seksualno privlačnost, moč, umetniškost ali svobodo. Alkohol v rokah filmskega junaka lahko pomeni uspeh, družabnost, praznovanje ali sprostitev.

Izdelek dobi osebnost, ki je sam nima.

In mladi gledalec tega ne dojema nujno kot oglas.

Pri alkoholu poznamo zelo podoben paradoks

Tudi alkohol je pogosto predstavljen kot skoraj samoumeven del praznovanja, športa, glasbe, druženja, uspeha in odraslosti.

Toda Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je bila raba alkohola leta 2019 povezana s približno 2,6 milijona smrti po svetu, od tega približno 800.000 v evropski regiji WHO. WHO obenem opozarja, da so mladi in ljudje z visoko porabo alkohola pomembne tarče sodobnega alkoholnega marketinga.

Tudi tukaj se po desetletjih marketinga pogosto zgodi nenavaden obrat.

Ko industrija prodaja alkohol, govorimo o svobodi izbire ali svobodi trga.

Ko človek razvije zasvojenost, govorimo o njegovi osebni odgovornosti.

Ko zboli, govorimo o njegovi nezdravi življenjski navadi.

Ko umre, govorimo o tragediji.

Industrije, ki je desetletja oblikovala okolje, normalizirala uporabo in služila z vsakim prodanim izdelkom, pa nenadoma ni več v zgodbi.

Ko pride bolezen, je v ospredju posameznik. Ko pride dobiček, je v ospredju trg. Ko pride smrt, industrija izgine iz kadra.

Milene ne smemo reducirati na cigareto

Prav zato namen tega zapisa ni presojanje Milene Zupančič.

Ravno nasprotno.

Človeka z zasvojenostjo je prelahko vprašati: »Zakaj nisi nehal?«

Veliko težje vprašanje je: zakaj dopuščamo sistem, ki najprej ustvarja pogoje za zgodnji začetek uporabe zasvojljivih izdelkov, nato pa vso odgovornost za posledice prenese na posameznika?

Milena Zupančič je bila veliko več kot njena cigareta. Bila je vrhunska umetnica, igralka in osebnost, ki je pomembno zaznamovala slovensko kulturo.

Toda njena iskrenost glede kajenja nam lahko pusti še eno pomembno sporočilo.

Sama je mladim svetovala, naj ne začnejo.

To je sporočilo, ki bi ga morali vzeti resno.

Ko naslednjič žalujemo, se vprašajmo tudi – zakaj

Mediji imajo pri tem posebno odgovornost.

Ni njihova naloga, da brez dokazov ugotavljajo, ali sta kajenje ali alkohol povzročila bolezen konkretnemu človeku. Je pa njihova naloga, da ob širšem poročanju o preprečljivih boleznih pokažejo tudi družbeni in komercialni kontekst.

Ko zaradi kajenja v Sloveniji vsako leto umre več kot tri tisoč ljudi, to ni samo zbirka tisočev individualnih »slabih odločitev«.

To je javnozdravstveni problem.

To je preventivni problem.

In to je tudi problem komercialnih determinant zdravja.

Vsa čast Mileni Zupančič za njen izjemni umetniški opus.

Morda pa je prav spoštovanje do ljudi, ki smo jih izgubili, razlog več, da se ne zadovoljimo zgolj z žalovanjem.

Da naslednjo generacijo zaščitimo bolje.

In da poleg posameznika končno začnemo govoriti tudi o tistih, ki od izdelkov, ki povzročajo zasvojenost, bolezni in prezgodnje smrti, ustvarjajo milijardne dobičke.

Žrtve imajo imena in obraze. Industrije pa ne bi smele ostajati nevidne.

Pripravil: Matej Košir, direktor Inštituta za raziskave in razvoj “Utrip” in vodja mreže “Preventivna platforma”