Zakaj osebne zgodbe »bivših odvisnikov« pogosto ne zaležejo
Z veseljem nadaljujemo predstavitev novoizdane knjige Mateja Koširja z naslovom Prevention Gone Wrong: The Do’s, Don’ts, and the Common-Sense Lessons in Drug Prevention for Children and Youth. Avtor v njej na jasen, pronicljiv in včasih tudi humoren način razkriva, zakaj številni tradicionalni preventivni pristopi ne delujejo – in kaj pravi znanost o tem, kaj v resnici ima učinek. Knjiga je namenjena staršem, učiteljem, svetovalnim delavcem na šolah, socialnim in zdravstvenim delavcem, preventivnim delavcem in vsem, ki jim ni vseeno za zdravje mladih.
Več o knjigi z možnostjo naročila: https://www.institut-utrip.si/prevention-gone-wrong-book/
Po poglavju o zastraševanju kot neučinkovitem preventivnem orodju se drugo poglavje – z naslovom »Bring in the ‘Ex-Addict’ – Inspiring or Inaccurate?« – posveti drugemu pogosto uporabljenemu pristopu: pripovedovanju osebnih zgodb nekdanjih uporabnikov drog.
Zgodba, ki naj bi »prepričala«, a pogosto doseže nasprotno
Predstavljajte si tipičen prizor: dvorana, polna mladostnikov, na oder stopi karizmatičen govorec – nekdo, ki je preživel »temne čase« zasvojenosti, doživel dno in se nato čudežno pobral. Zdaj je »ozdravljen«, morda celo uspešen podjetnik, in pred učenci govori o nevarnostih drog. Njegova zgodba je iskrena, čustvena, dramatična. In prav v tem se skriva težava.
Avtor opozori, da mladostniki pogosto iz takšnih zgodb ne odnesejo sporočila »nikoli ne poskusi drog«, temveč slišijo nekaj povsem drugega: »bilo je divje, nevarno – a na koncu je šlo vse na bolje«. Takšne zgodbe nehote romantizirajo izkušnjo, jo naredijo privlačno, predvsem pa dajejo vtis, da je »vedno mogoče priti nazaj«, kar pa v resnici ne drži. Za mnoge ljudi se zgodba ne konča z odrešitvijo – konča se z izgubo, smrtjo ali trajnimi poškodbami.
Zakaj to ne deluje?
Košir opozori, da so mladostniki še posebej dovzetni za iskanje vznemirjenja, občutek nepremagljivosti in potrebo po identiteti. Ko poslušajo zgodbe »ozdravljenih«, pogosto ne zaznajo nevarnosti, temveč vzor. Včasih celo pomislijo: »Če se mu je uspelo pobrati, se bom tudi jaz.« Ta sporočila torej ne služijo preventivi, ampak lahko sprožijo radovednost in preizkušanje meja.
Poleg tega so takšne zgodbe pogosto oddaljene od vsakdanjih izkušenj mladih. Najstnik, ki se vsak dan srečuje s pritiski v šoli, v družini ali med vrstniki, ne bo nujno povezal ekstremne zgodbe z lastnim življenjem. Poslušalec si misli: »To ni moj svet – to se mene ne tiče.« In sporočilo izgubi učinek.
Kaj pa deluje?
Namesto pretirano dramatičnih zgodb je učinkovitejši pristop, ki temelji na resničnih, vsakdanjih izkušnjah in pozitivnih zgledih. Košir predlaga, da se v preventivo vključi mlade, ki so se sami odločili za zdrav življenjski slog, znajo govoriti o pritiskih vrstnikov, pa tudi o tem, kako ohraniti sebe v zahtevnih situacijah – brez moraliziranja in pretiravanja.
Prav tako so se kot učinkoviti izkazali pristopi, ki mlade vključujejo v razpravo, jim ponujajo priložnosti za vadbo odločanja, utrjujejo njihovo samozavest in jim omogočajo, da spregovorijo o svojih strahovih in dvomih. Namesto pasivnega poslušanja morajo biti mladi dejavno vključeni v proces – in prav to poudarja tudi sodobna znanstvena preventiva.
Za konec
Drugo poglavje knjige Prevention Gone Wrong nas uči pomembne lekcije: dobri nameni in čustveno nabite zgodbe še ne pomenijo učinkovite preventive. Če želimo mlade resnično opolnomočiti, moramo razumeti, kako razmišljajo, kaj jih vodi in kako jim pomagati pri oblikovanju odločitev – ne s šokom in ne z moraliziranjem, ampak s spoštovanjem, iskrenostjo in konkretnimi orodji.
Več o knjigi in drugih poglavjih preberite v prihodnjih objavah – kmalu na tej strani.