V zadnjih letih smo priča vse močnejšim pritiskom v smeri legalizacije drog – predvsem konoplje in psihedelikov – pod krinko »napredka«, »modernosti« in »človekovih pravic«. A je to res napredek? Ali pa zgolj zamenjujemo en niz problemov za drugega – morda celo bolj nevarnega in obsežnega?
Na našem inštitutu se sprašujemo: Kako je lahko neka politika napredna, če povzroča več škode – še posebej otrokom, mladim, družinam in najranljivejšim med nami?
Iluzija človekovih pravic?
Veliko zagovornikov legalizacije drog trdi, da branijo človekove pravice in svoboščine ljudi, ki uporabljajo droge. Njihov argument je, da bi morali imeti odrasli svobodo odločati, kaj bodo počeli s svojim telesom.
A to je ozka in selektivna razlaga pravic.
Kaj pa pravice drugih? Kaj pa pravice otrok – zapisane v 33. členu Konvencije o otrokovih pravicah – da odraščajo v varnem in zdravem okolju brez drog? Kaj pa naša skupna pravica do javnega zdravja, varnosti in socialne kohezije?
Kot je zapisal ugledni britanski filozof, politični ekonomist in eden največjih zagovornikov državljanskih svoboščin John Stuart Mill: »Edina prava svoboda je svoboda zasledovati lastno dobro na svoj način, dokler pri tem ne oviramo drugih, da bi dosegli svoje dobro.« Uporaba drog ni zasebno dejanje, saj imajo posledice vpliv na družine, šole, delovna okolja in skupnosti.
Kaj nas je naučila legalizacija konoplje?
Zagovorniki legalizacije pogosto navajajo Severno Ameriko kot uspešno zgodbo. A resničnost je veliko bolj zapletena in zaskrbljujoča:
- Duševne stiske, zlasti pri mladih, so v porastu.
- Naraščajo prometne nesreče pod vplivom konoplje.
- Črni trg ni izginil – ponekod se je celo razširil.
- Komercialni interesi ciljajo mlade in ranljive skupine, podobno kot v primeru tobaka in alkohola v preteklosti in sedanjosti.
- Družbene neenakosti, brezdomstvo in bremena zasvojenosti ostajajo.
Kje je torej napredek?
Otroci morajo biti na prvem mestu
Prepričani smo, da mora biti vsaka politika na področju drog – ne glede na to, kako moderna ali napredna se zdi – usmerjena v zaščito otrok in mladih. To ni moraliziranje. To je zdrava pamet, podprta z desetletji raziskav in mednarodnim pravom.
Legalizirati droge, ne da bi pri tem zavarovali dobrobit prihodnjih generacij, ni napredno. Je neodgovorno.
Govorimo raje o pravem napredku
Pravi napredek pomeni:
- Naložbe v preventivo, izobraževanje in krepitev skupnosti.
- Omogočanje dostopa do zdravljenja in okrevanja, ki je prostovoljno in utemeljeno na dokazih.
- Oblikovanje politik na področju drog, ki temeljijo na javnem zdravju, zaščiti otrok in družbeni pravičnosti – ne na tržnem liberalizmu ali komercialnih interesih.
Za konec
Človekove pravice ne smejo biti uporabljene selektivno. Čeprav je nujno, da presežemo kaznovalno in stigmatizirajočo obravnavo ljudi, ki uporabljajo droge, reforme ne smejo biti slepe za širše posledice za družbo – še posebej za otroke in mlade.
Človeško dostojanstvo, svoboda in zdravje so medsebojno povezane pravice. Politike na področju drog morajo to kompleksno ravnovesje spoštovati – in poskrbeti, da zaščita ene skupine ne pomeni kršitve pravic druge.
Kot nas opozarja Mill: resnična svoboda ne pomeni le odsotnosti prisile, ampak tudi zaščito pred škodo – vključno s škodo, ki jo povzroča pretiran individualizem.
Zapisal: Matej Košir, direktor, Inštitut za raziskave in razvoj »Utrip«