O preventivi

Preventiva – pregled osnovnih strategij in pojmov

Preventiva predstavlja vsakršno aktivnost, katere (vsaj delni) namen je preprečevanje ali zmanjševanje uporabe drog in/ali njenih negativnih posledic v splošni populaciji ali posameznih skupinah prebivalstva. Sem spadajo tudi aktivnosti, katerih namen je preprečevanje ali prestavljanje prve uporabe drog, spodbujanje prenehanja uporabe, zmanjševanje pogostosti in/ali obsega uporabe, preprečevanje prehoda na tvegano ali škodljivo uporabo in/ali preprečevanje ali zmanjševanje negativnih posledic uporabe.

Razvrščanje preventive na univerzalno, selektivno in indicirano (indikativno) temelji na splošni ranljivosti ljudi, ki so jim preventivne dejavnosti namenjene (Mrazek in Haggerty, 1994). Omenjena klasifikacija je nadomestila prejšnjo medicinsko paradigmo primarne, sekundarne in terciarne preventive. Čeprav je bila prejšnja klasifikacija koristna z vidika razvoja bolezni, pa je medicinska paradigma manj primerna za razlago kompleksnega človeškega vedenja, posebno tistega, ki ni disfunkcionalno ali patološko.

Zgodovina preventive

V svetu sta pred 70. leti prejšnjega stoletja prevladovala dva modela ukrepov, na katerih so temeljile politike preprečevanja uporabe in/ali zlorabe drog. To sta bila model ukrepov za zmanjševanje ponudbe (cene in davki v primeru alkohola in tobaka, omejitev dostopa do psihoaktivnih substanc, grožnje s kaznimi ipd.) in model ukrepov za zmanjševanje povpraševanja (preventiva, ki je usmerjena k ohranjanju abstinence ali k čim poznejši prvi uporabi drog). Ker pa ukrepa nista prinesla želenih učinkov (tj. ohranjanja popolne abstinence) se je v tistem obdobju začel razvijati model ukrepov za zmanjševanje škode. Različne politike na področju drog so bile usmerjene v zdravljenje zasvojencev, zato je bila večina virov usmerjena v različne oblike zdravljenja zasvojenosti. V 80. letih so se zaradi ugotovitve, da je učinkovitost zdravljenja zasvojencev manjša od pričakovane, usmerili k preventivi (Hočevar, 2005).

Prva načela preventivnih dejavnosti, ki so predstavljala zasnovo preventive, so se začela oblikovati že v 50. Letih prejšnjega stoletja na konferencah Organizacije združenih narodov (OZN) na temo drog. Ta načela so bila zlasti naslednja:

  • potrebno je spremeniti stališče do drog in širiti verodostojne informacije o drogah;
  • preventiva mora biti usmerjena na celotno osebnost posameznika, ne le na droge;
  • v pozitivnih družinskih okoljih ne nastajajo problemi, povezani z rabo alkohola;
  • starši imajo s svojim zgledom velik vpliv na otrokovo rabo alkohola.

Pri razvoju ukrepov za zmanjševanje povpraševanja po drogah so se pojavile tri faze, ki so zapisane tudi v uradnih dokumentih OZN. V prvi je preventiva temeljila na širjenju informacij, poznavanju dejstev in širjenju strahu pred drogami. V drugi fazi so bile poudarjene vrednote, v tretji pa je bilo vedno bolj pomembno poznavanje dejavnikov tveganja in dejavnikov zaščite pred uporabo in/ali zlorabo drog.

OZN je leta 1979 izdalo tudi poročilo, ki je temeljilo na dotedanjih raziskavah, in v katerem so poudarjali potrebo po evalvaciji in uravnoteženju dejavnosti, ki zmanjšujejo ponudbo in povpraševanje. Poudarjena je bila potreba po izobraževanju javnosti o alternativah rabi drog, po oblikovanju programov, ki bi otrokom in mladostnikom pomagali pri premagovanju njihovih problemov ter vključitvi preventive pred uporabo in/ali zlorabo drog v zdravstveno vzgojo. Deset let kasneje se je ekspertna skupina za zmanjševanje uporabe in/ali zlorabe drog že zavzemala za to, da bi legalne droge prav tako vključili v preventivne programe, in da bi se izvajali kritična evalvacija informativnih dejavnosti, ki temeljijo na zastraševanju, ter strokovna evalvacija dolgoročnih preventivnih programov, ki so namenjeni šolam, staršem in širši skupnosti. Preventivno delovanje se je usmerilo na šole, pri čemer je bil poudarek na substancah, cilj preventive pa je bil odvrniti posameznika od uporabe drog.

Sodobni preventivni programi temeljijo na modelu ukrepov za zmanjševanje povpraševanja po drogah, kar Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti (EMCDDA) definira kot skupek vseh dejavnosti znotraj zdravstvenega, socialnega, izobraževalnega in kazenskega sistema, katerih namen je preventiva pred rabo drog. Ukrepi za zmanjševanje povpraševanja po drogah v ospredje postavljajo izboljšanje in okrepitev posameznikove individualne odgovornosti, socialnih kompetenc in življenjskih veščin. Vse bolj pomemben pa postaja tudi model ukrepov za zmanjševanja ponudbe.

1 Preventivne strategije, ki so usmerjene v spreminjanje okolja

1.1 Uvod

Univerzalne preventivne dejavnosti se v vseh državah članicah EU osredotočajo na dovoljene in prepovedane droge hkrati. Preventivne intervencije, ki bi se osredotočale izključno na prepovedane droge, so redke. Glavni cilj preventivnih dejavnosti je običajno preprečevanje ali prestavljanje prve uporabe dovoljenih drog na kasnejše obdobje, saj je zgodnja ali intenzivna uporaba dovoljenih drog najpomembnejši dejavnik tveganja za začetek uporabe prepovedanih drog in težav v povezavi z uporabo le-teh kasneje v življenju. Uporaba tobaka in alkohola je močno odvisna od kulturnih značilnosti in norm, sprejemljivosti njune uporabe in dostopnosti v posameznem okolju.

Skladno z omenjenim spadajo pristopi spreminjanja okolja oziroma okoljski pristopi med tiste preventivne ukrepe, ki delujejo na ravni socialnih, formalnih in kulturnih norm glede alkohola, tobaka in tudi konoplje (kanabisa). Medtem ko se z univerzalnimi preventivnimi intervencijami osredotočamo na splošno populacijo, selektivnimi na (ranljive) skupine prebivalstva in indiciranimi (indikativnimi) na posameznike, pa okoljski pristopi delujejo na družbeni ravni, zlasti prek oblikovanja stališč, pravilnega dojemanja ter vrednot v povezavi z uporabo drog.

1.2 Strategije, ki so usmerjene v spreminjanje okolja (okoljske strategije)

Strategije, ki so usmerjene v spreminjanje okolja oziroma okoljske strategije, so preventivne strategije, katerih cilj je spreminjanje neposrednega kulturnega, socialnega, fizičnega in gospodarskega okolja, v katerem se ljudje na podlagi različnih okoliščin odločajo o lastni uporabi droge.

Ta vidik upošteva dejstvo, da posamezniki ne bodo vpleteni v uporabo drog zgolj na podlagi osebnih lastnosti, temveč ravno nasprotno. Na njih vpliva kompleksen sklop dejavnikov v okolju, kot so npr. kaj družba/skupnost, v kateri živijo, smatra kot normalno, sprejemljivo in pričakovano. Nadalje so to pravila ali predpisi ter davki (trošarine), ki jih določa država, javna sporočila, ki so jim posamezniki izpostavljeni (npr. delovanje medijev, tržno komuniciranje ipd.) ter razpoložljivost/dostopnost alkohola, tobaka in prepovedanih drog. Ker na uporabo substanc gledamo kot na produkt celotnega sistema (ali: ker je uporaba substanc rezultat celotnega sistema), je osnovno načelo ‘okoljskih’ preventivnih strategij zajeti skupnost kot celoto.

Zato okoljske strategije pogosto vključujejo staromodne, toda učinkovite komponente, kot so npr. obdavčenje, prepoved oglaševanja, preverjanje starosti, prepoved kajenja ipd. So predmet pomembnih družbenih razprav, saj se soočajo s kulturo povezanim razumevanjem družbe in javnega zdravstva. V očeh mnogih ljudi so na primer t. i. ‘vedenjske epidemije’ (prekomerna teža, uporaba tobaka in alkohola) zasebna zadeva in stvar osebne odločitve, v kar država ne bi smela posegati. Za predstavnike javnega zdravstva pa so to t. i. ‘industrijske epidemije’, kjer prevladujejo močni interesi industrije. Ključne naloge javno-zdravstvenih politik so torej ustrezni ukrepi in zaščita ranljivih skupin prebivalstva, zlasti mladih. Koncept se uporablja skoraj izključno na področju dovoljenih drog, medtem ko so podobni okoljski ukrepi na področju prepovedanih drog, ki so usmerjeni v prepovedovanje, označeni kot zastareli.

Uporaba drog kot vedenje je neodvisna od pravnega statusa snovi in skoraj vse preventivne politike v Evropi pri preventivnih intervencijah na področju dovoljenih in prepovedanih drog to dejstvo tudi upoštevajo. Kljub temu da so okoljske strategije usmerjene predvsem v dovoljene droge, so pomembne za celotno področje preventive, saj je v številnih državah zgodnja, razširjena in intenzivna uporaba alkohola in tobaka povezana z uporabo prepovedanih drog.

1.3 Okolja

Številne okoljske strategije se izvajajo na državni (makro) ravni ali celo na ravni EU. Med najbolj tipične primere spadajo popolna ali delna prepoved kajenja, dodatna obdavčitev alkohola in tobaka, predpisi na področju trženja in oglaševanja (sem ne spadajo samoregulacijski ukrepi krovnih organizacij alkoholne in tobačne industrije) ter nadzor nad prodajo alkohola ali tobaka mladoletnim osebam.

Šola

Okoljske strategije se v šolah pojavljajo v obliki šolskih internih politik: to so npr. pravila in predpisi na ravni šol glede dovoljenih in prepovedanih drog v šoli ter kako ravnati v primeru, ko nekdo uporablja ali prodaja prepovedane droge v šolskem okolju. V zadnjem času se vedno več šolskih internih politik usmerja v zagotavljanje varnega in pozitivnega šolskega okolja.

Skupnost

Na tej mikro ravni okoljske preventive obstaja širok spekter možnih ukrepov, ki so bili doslej le delno spremljani: prodajne lokacije alkoholnih pijač in tobačnih izdelkov, licenciranje prodajalcev alkoholnih pijač in dogodkov, kjer se le-te prodajajo, strožji odpiralni čas prodajalcev alkoholnih pijač ter tudi delovne skupine na ravni občin, ki se povezujejo z industrijo zabave in ustanovami in organizacijami, ki delujejo na področju preventive (usmerjenost v proaktivno in usklajeno sodelovanje). Prvi korak v tej smeri je razvoj občinskih akcijskih načrtov. Zlasti za lokacije nočnega življenja so odpiralni čas (posebno v primeru mladoletnih obiskovalcev), omogočen javni prevoz do prizorišč zabav, cene brezalkoholnih pijač, pravila glede nasilja na ulici ter pitje na javnem prostoru, tisti predpisi, ki se ponekod že oziroma se lahko urejajo na lokalni ravni. Na videz so vsi ti preventivni ukrepi v marsičem odvisni od kulturnih navad in običajev v določenem okolju, pa naj so usmerjeni v zagovarjanje skupnostnih ali zgolj posamičnih pravice.

Družina

V raziskavah so strokovnjaki ugotovili tudi nekatere okoljske vidike, pomembne za družine. Poleg znanih varovalnih dejavnikov, kot so skupna pravila in spremljanje otrok, je bila v poročilu iz Velike Britanije (Bellis in sod., 2007) zapisana ugotovitev, da sta družinsko nadzorovan obred vpeljevanja otrok v pitje alkohola (npr. kozarec vina ob kosilu ali večerji) ter omejena žepnina učinkoviti ‘okoljski’ strategiji na ravni družine.

2 Univerzalna preventiva

Ciljna populacija univerzalnih preventivnih strategij je celotna populacija (npr. lokalna skupnost, učenci ali soseska). Cilj univerzalne preventive je preprečiti ali časovno prestaviti začetek uporabe substanc z zagotavljanjem verodostojnih informacij ter veščin, ki so potrebne, da bi lahko pri posameznikih preprečili tvegano obnašanje in probleme. Univerzalni preventivni programi so namenjeni večjim skupinam brez predhodne selekcije glede tveganja za uporabo substanc. Vsi ljudje imamo načeloma enako splošno stopnjo tveganja za uporabo različnih substanc, čeprav se dejanska stopnja tveganja med posamezniki lahko zelo razlikuje.

2.1 Okolja

Univerzalna preventiva je verjetno prevladujoča preventivna strategija v treh glavnih okoljih, pomembnih z vidika javnega zdravja (šola, skupnost in družina).

Šola

Preventiva v šolah je v Evropi najbolj pogosta in najbolj priljubljena oblika univerzalne preventive, saj v šolah najlažje dostopamo do večjega števila mladih. Teoretično bi lahko šolsko okolje omogočalo dober nadzor nad vsebino, kakovostjo in obsegom preventivnih intervencij.

Obstaja potreba in možnosti za oceno pokritosti in razpoložljivosti univerzalnih šolskih preventivnih programov z namenom seznaniti oblikovalce politik, v kolikšni meri in na kakšni ravni kakovosti in intenzivnosti je v njihovi državi prisotna preventiva. Značilnost preventive v večini držav je množica majhnih, kratkoročnih, enkratnih dejavnosti ter intervencij brez trdne ter na znanosti temelječe strukture.

Vendar pa le majhen nabor komponent, ki jih vključujejo zgoraj navedene preventivne dejavnosti in intervencije na področju drog, tudi dejansko učinkuje. Dokazi o učinkovitosti šolske preventive so na voljo zgolj v primeru standardiziranih preventivnih programih. Takšni programi imajo določen učni načrt, trajajo več šolskih ur, vsaka posamezna šolska ura ima natančno določeno vsebino, na razpolago pa so tudi ustrezni materiali. Če so učitelji dobro usposobljeni za takšne programe in je program dobro strukturiran, lahko s takšnimi programi zajamemo veliko število otrok.

Skupnost

Razumevanje ‘skupnosti’ kot aktivnega socialnega omrežja aktivnih posameznikov, neodvisno od njihovega poklicnega ozadja, ni skupno vsem državam članicam EU. Zato se razumevanje preventive, ki temelji na skupnostnem pristopu, bistveno razlikuje po posameznih državah EU.

Ker razumevanje t. i. skupnostnega pristopa v preventivi v smislu aktivnega sodelovanja v praksi ni razširjeno po vsej Evropi, je bilo doslej nemogoče primerjalno spremljati to področje preventive. Zato obstaja samo en možen skupni imenovalec za primerjave po državah in to je ‘skupnost’ kot geografsko in upravno okolje.

Z namenom, da bi definicija ustrezala dejanskemu stanju v praksi, se v stroki na evropski ravni uporablja izraz preventiva, ki se izvaja na ravni lokalne skupnosti (‘community-located prevention’ – npr. ki se nanaša zgolj na območje lokalne skupnosti), namesto izraza preventiva, ki temelji na skupnostnem pristopu (‘community-based prevention’ – ki bi obsegala aktivno vključenost skupnosti).

Družina

V večini držav članic prevladujejo univerzalni preventivni družinski programi: ‘večeri’ za starše, predavanja, seminarji in delavnice za starše, katerih namen je zajeti čim širši spekter družin oziroma staršev.

Ti pristopi ponavadi privabijo družine z varovalnim psihosocialnim ozadjem, medtem ko se družine, v katerih so prisotni različni rizični faktorji, ne udeležujejo teh dogodkov.

3 Selektivna preventiva

Ciljne skupine selektivne preventive so specifične skupine ljudi, pri katerih je stopnja tveganja za bolezni, bodisi trenutno ali kadarkoli v življenju, znatno višja od povprečja. Gre za odziv na vse večji pomen prepoznavanja/ugotavljanja dejavnikov tveganja za razumevanje vzrokov začetka in napredovanja/širjenja stopnjevanja uporabe substanc, zlasti med mladimi.

Glavna prednost osredotočanja na ranljive skupine prebivalstva je, da te že obstajajo in so jasno prepoznavne. V evropski praksi na področju preventive je bilo več pozornosti namenjene dopolnilnim preventivnim intervencijam, ki so se selektivno osredotočale na specifične skupine ali okolja, na primer ogrožene soseske ali lokacije nočnega življenja.

3.1 Okolja

Selektivne preventivne strategije zajemajo tiste skupine prebivalstva, za katere domnevamo, da pri njih obstaja tveganje za uporabo substanc zaradi njihove pripadnosti določenemu segmentu prebivalstva, na primer osipniki, mladi prestopniki, mladi, ki so prenehali s šolanjem ali študentje, ki akademsko niso uspešni. Rizične skupine lahko določimo na podlagi socialnih, demografskih in okoljskih dejavnikov tveganja, za katere je znano, da so povezani z uporabo substanc. Ciljne podskupine lahko določimo na podlagi starosti, spola, družinske anamneze, kraja bivanja, kot so npr. deprivirane soseske ali tista območja, za katera je značilna visoka stopnja uporabe in trgovine z drogami.

Šola

S selektivnimi preventivnimi strategijami v šolah skušamo zajeti predvsem mlade, pri katerih obstaja tveganje, da bodo izključeni iz šole in tako ne bodo mogli doseči prvega koraka v procesu socializacije.

Skupnost

V primeru selektivne preventive ima pomembno vlogo dobro usklajevanje lokalnih služb, saj se ranljivi mladostniki znajdejo v obravnavi različnih pristojnih služb: lokalne socialne službe, pravosodje, policija, zdravstvo, izobraževalne ustanove.

Družina

Ciljna skupina selektivnih družinskih preventivnih programov so rizične družine in to predvsem z razlogom, ker teh družin ne dosežemo s tradicionalnimi preventivnimi pristopi, kot so ‘večeri’ za starše ali starševske komponente v okviru šolskih preventivnih programov.

Na kakšen način vzpostaviti stik s problematičnimi družinami, je izziv, s katerim se sooča večina ustanov v državah članicah EU. V več državah članicah izvajajo selektivne preventivne programe, namenjene rizičnim družinam. Ti programi vsebujejo kar nekaj tehnik, ki se pojavljajo v programu dr. Karol Kumpfer (‘Strenghtening Families Program’), in s katerimi želijo privabiti rizične družine (hrana, manjše denarne nagrade, varstvo otrok).

Preventiva na lokacijah nočnega življenja

Ta specifična okolja selektivne preventive so bila v zadnjem obdobju relativno dobro raziskana in opisana. Gre za lokacije, kot so npr. nočni klubi, diskoteke, bari, pubi, razne zabave v zaprtih prostorih, plesni in koncertni dogodki na prostem (npr. festivali) in začasne lokacije (npr. plaže, parki), ki se občasno uporabljajo kot lokacije nočnega življenja.

Med najbolj učinkovite ukrepe na tem področju spadajo zlasti ukrepi odgovorne strežbe alkoholnih pijač, zmanjšanje pitja alkohola s strani mladoletnih in opitih obiskovalcev, zagotavljanje brezplačnega ali poceni varnega prevoza za obiskovalce), redno in proaktivno sodelovanje med varnostnimi službami in policijo, usposabljanje osebja, ki dela na lokacijah nočnega življenja, zaposlovanje osebja ženskega spola (zlasti varnostnic), celoviti načrti upravljanja nočnih lokalov, kodeks obnašanja za osebje nočnih lokalov, omejitve za varnostnike (npr. nekriminalna preteklost, primerno psihofizično stanje, primerna izobrazba ipd.), omejevanje promocijskih akcij in popustov itd. V nočnem življenju se pojavljajo tudi številne aktivnosti, ki so usmerjene v varnejšo uporabo drog (npr. testiranje tablet na vsebnost določene vrste droge, zagotavljanje pitne vode in prostorov za hlajenje za žurerje ipd.), vendar pa le-te pretežno spadajo med strategije zmanjševanja tveganj in škode in ne med strategije preventivnega delovanja.

4 Indicirana (indikativna) preventiva

Cilj indicirane (indikativne) preventive je identificirati posameznike, pri katerih se kažejo znaki, ki so močno povezani s posameznimi tveganji za razvoj uporabe substanc kasneje v življenju (npr. duševne motnje, šolski neuspeh, asocialno vedenje itd.), ali ki kažejo na zgodnje znake problematične uporabe drog (vendar ne še kliničnih znakov za razvoj zasvojenosti). Takšne posameznike je treba obravnavati s posebnimi intervencijami. Kazalci povečane stopnje tveganja pri posameznikih so lahko slabše ocene, vedenjske motnje, odtujitev od staršev, šole in ‘pozitivnih’ skupin vrstnikov. Cilj indicirane (indikativne) preventive ni samo preprečevanje začetkov uporabe ali redne uporabe substanc, temveč tudi preprečiti (hiter) razvoj zasvojenosti, zmanjšati pogostost uporabe ter preprečiti ‘nevarno’ uporabo substanc (npr. zmerno pitje namesto popivanja).

4.1 Okolja

Z indicirano (indikativno) preventivo se osredotočamo na posameznike, zato je manj poudarka na ocenjevanju ali osredotočanju na vplive okolja, kot so na primer vrednote lokalne skupnosti. Kljub temu predstavljajo šole in družine pomembno okolje posredovanja. Indicirana (indikativna) preventiva je šele pred kratkim začela pridobivati na pomenu, zato v državah članicah EU redno zbiranje podatkov še ni ustaljena praksa.

Šola

Z indicirano (indikativno) preventivo v šolah se osredotočamo predvsem na identifikacijo, obravnavo, podporo in včasih tudi napotitev učencev s problematičnim vedenjem (ali celo težavami z duševnim zdravjem) v različne svetovalne programe, programe psihosocialne obravnave ali zdravljenje, in to ne glede na to ali že uporabljajo droge.

Skupnost

Identificiranje mladostnikov z visoko stopnjo tveganja in posredovanje pri teh posameznikih na individualni ravni je v lokalnih skupnostih zelo zapleteno. Kot primer lahko omenimo intervencije na urgentnih oddelkih bolnišnic za mladostnike, ki so bili hospitalizirani zaradi prekomernega pitja alkohola. V tem primeru se najpogosteje uporabljajo kratki motivacijski razgovori. Sem spadajo tudi klinične obravnave otrok z motnjami v vedenju.

Družina

Indicirana (indikativna) preventiva se v družinskem okolju usmerja zlasti v identificiranje, pristop in pomoč družinam z rizičnimi otroki, ki sami uporabljajo droge ali pa jih uporablja kdo od družinskih članov.

5 Na kratko …

Spodnja tabela na kratko prikazuje razvrstitev preventive in nekaj primerov intervencij:

Okoljske strategije Univerzalna preventiva Selektivna preventiva Indicirana (indikativna) preventiva
Šola Primeri:šolske politike, promocija zdravja in ugodne klime v šolskem prostoru Primeri:intervencije za prvošolce in mlajše drugošolce ali druge ožje skupine šolarjev ali dijakov Primeri:intervencije za učence z učnimi in socialnimi težavami ter ‘špricarje’ Primeri:intervencije za učence s  primanjkljajem pozornosti in motnjo hiperaktivnosti ali vedenjskimi motnjami
Skupnost Primeri:tobačna in alkoholna politika in predpisi (davki prepovedi, omejitve oglaševanja), norme skupnosti glede dovoljenih drog, kanabisa in asocialnega vedenja Primeri:intervencije za mladostnike v smeri alternativnega preživljanja prostega časa, splošni izvenšolski mladinski programi, športni klubi, mladinski klubi, preventiva na delovnem mestu Primeri:intervencije za osipnike, mlade prestopnike, žurerje, etnične skupine, soseske, mladi, ki eksperimentirajo z drogami, preventiva na delovnem mestu (visoko rizične skupine) Primeri:nadaljevalne intervencije za pediatrične paciente s primanjkljajem pozornosti in motnjo hiperaktivnosti, depresijo ali vedenjskimi motnjami
Družina Primeri:vpliv vzgojnih stilov, ki so prevladujoči v določeni družbi Primeri:intervencije za družine na splošno Primeri:intervencije za rizične družine Primeri:pomoč družinam z rizičnimi otroki

Reference (temeljna uporabljena literatura)

Brotherhood, A., Sumnall, H. R. & the Prevention Standards Partnership (2011). European drug prevention quality standards (working document). EMCDDA Manual. Luxembourg. Publications Office of the European Union.

Buehler, A. in Kroeger C. (2006). Report on the prevention of substance abuse. Federal Centre for Health Education BZgA.

Calafat, A. in sod. (2009). Preventive interventions in nightlife: a review. Addiciones. Vol. 21, num. 4: 387-414.

Canning, U. in sod. (2004). Drug use prevention among young people: a review of reviews. Health Development Agency.

Faggiano, F. in sod. (2008). School-based prevention for illicit drugs use (systematic review). The Cochrane Collaboration.

Gates, S. in sod. (2008). Interventions for prevention of drug use among young people delivered in non-school settings. Cochrane Collaboration.

Hawks, D. in sod. (2002). A selected review of what works in the area of prevention. World Health Organisation.

Hočevar, A. (2005). Preprečevanje rabe in zlorabe drog: starši med stroke in ideologijo. Zbirka Obrazi edukacije. Pedagoška fakulteta in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ljubljana.

McGrath, Y. in sod. (2006). Drug use prevention among young people: a review of reviews. National Institute for Health and Clinical Excellence.

Mrazek, P. J. in Haggerty, R. J. (ur.) (1994). Reducing risks for mental disorders: Frontiers for preventive intervention research. Washington DC. National Academy Press.

NICE (2007). ‘Community-based interventions to reduce substance misuse among vulnerable and disadvantaged young people. Public Health Intervention Guidance no. 4’, Technical report, National Institute for Health and Clinical Excellence.

Slovarček – osnovni pojmi s področja preventive

Preventivna intervencija

Preventivno intervencijo lahko opišemo kot aktivnost oziroma dejavnost, ki jo posameznik ali ustanova izvaja z namenom preprečiti obnašanje, povezano (pretežno) z uporabo različnih substanc (npr. alkohola, tobaka ali drugih drog). Preventivno intervencijo lahko izvedemo v različnih okoljih (oziroma na različnih lokacijah) ter z različnimi metodami in vsebino. Intervencijo lahko izvedemo v obliki enkratne aktivnosti ali dolgoročnega projekta, ki traja nekaj mesecev ali več.

Univerzalna preventiva

Strategije univerzalne preventive so usmerjene na celotno populacijo (npr. na nacionalni ravni, na ravni lokalne skupnosti, šole ali soseske) s sporočili in programi, katerih namen je preprečiti uporabo ali prestaviti prvo uporabo alkohola, tobaka ali drugih drog na kasnejše starostno obdobje.

Selektivna preventiva

Strategije selektivne preventive so usmerjene v razne specifične podskupine populacije, za katere menimo, da so podvržene večjim tveganjem za uporabo ali zlorabo substanc. Omenjeno tveganje je pogosto povezano s pripadnostjo določenim skupinam prebivalstva, npr. otroci alkoholikov, osipniki, učenci oziroma študenti z učnimi težavami idr. Temeljni namen selektivne preventive je preprečiti uporabo ali zlorabo substanc s krepitvijo dejavnikov zaščite in zmanjševanjem dejavnikov tveganja v okolju, v katerem živijo posamezniki, ki so podvrženi omenjenim tveganjem.

Indicirana (indikativna) preventiva

Strategije indicirane (indikativne) preventive so usmerjene v identifikacijo in obravnavo posameznikov, ki kažejo zgodnje znake uporabe ali zlorabe substanc (vendar še niso razvili znakov zasvojenosti) in drugih tveganih ravnanj. Te ciljne skupine potrebujejo specifične intervencije, usmerjene pretežno v individualno obravnavo v smislu preprečevanja tveganega obnašanja.

Okoljske strategije oziroma strategije, usmerjene v spremembo okolja

Gre za specifične preventivne strategije, ki skušajo neposredno vplivati na kulturno, politično in družbeno okolje. Glavni cilj večine preventivnih aktivnosti je običajno v preprečevanju uporabe oziroma prestavitvi prve uporabe substanc, saj zgodnja uporaba pomeni tudi večje tveganje za kasnejšo problematično rabo drog in razvoj zasvojenosti. Po drugi strani pa sta zlasti uporaba tobaka in alkohola močno povezana s kulturnim okoljem in normami ter sprejemljivostjo uporabe in dostopnostjo teh substanc v določenem kulturnem ali družbenem okolju. V povezavi s tem spadajo okoljske strategije oziroma strategije, usmerjene v spremembe okolja, med tiste preventivne ukrepe, ki skušajo učinkovati na ravni družbenih, formalnih in kulturnih norm glede alkohola, tobaka in v nekaterih okoljih tudi konoplje (kanabisa). Te strategije so usmerjene v oblikovanje odnosa (razpoloženja), pravilnega dojemanja in vrednot glede omenjenih substanc v posamezni družbi oziroma okolju.