»Učimo se biti« – socialno in čustveno učenje kot pomemben odziv na COVID-19

Obdobje pred karanteno je bilo v duhu projekta, ki je bil takrat v svoji zaključni fazi. Ime projekta ne bi moglo biti bolj primerno za obdobje, ki je sledilo – »Learning to Be«. Učimo se biti. Sobivati z drugimi, čutiti, razumeti, dovoliti.
Nedvomno je nova situacija posegla v naš vsakdan in ponudila priložnost, da na plano končno izvabimo vse tiste veščine, o katerih toliko govorimo, jih živimo in/ali krepimo. Bolj kot kdaj koli prej potrebujemo veščine, s pomočjo katerih se spopadamo z novo realnostjo in se ji prilagajmo. Ne, absolutno ne bi smeli teh t. i. »mehkih veščin« (ki to niso) zdaj potisniti na stran in na piedestal postavljati količino dela, ocenjevanje ipd.
Na spletni strani www.learningtobe.net si lahko prenesete in preberete različna gradiva ter ogledate kratek predstavitveni video, ki povzame bistvo našega projekta. Kako zagotoviti varno in spodbudno učno okolje, metode poučevanja, ki skupaj s strategijami formativnega spremljanja vodijo k uresničevanju ciljev na področju socialnega in čustvenega učenja ter orodja za spremljanje. Prav tako smo pripravili tudi končni dokument (https://learningtobe.net/final-project-report-and-policy-recommendations), v katerem smo predstavili glavne rezultate projekta in priporočila za pripravljalce politik in odločevalce, ki lahko po našem mnenju izboljšajo prakse v šolah in razredih ter v izobraževalnih sistemih bistveno okrepijo podporo zdravemu socialnemu in čustvenemu razvoju otrok in mladostnikov.
Verjamem, da mnogi pogrešamo fizične stike in da ima učni proces, ki se dogaja neposredno v razredu ali kje drugje poseben čar, a situacija je takšna, kot je. K sreči socialno in čustveno učenje ni omejeno zgolj na stene razredov. Tudi spletne učilnice ter družabna omrežja nudijo neskončne možnosti za spodbujanje le-tega. To so lahko krajše aktivnosti, s pomočjo katerih lahko ugotovimo, kako se učenci počutijo, lahko jih spodbudimo k pisanju dnevnika, branju zgodb, ki mu potem sledi pogovor o glavnih likih, pošiljanju sebkov oziroma sporočil o tem, kako so, kaj počnejo itd. V pomoč vam je lahko naš priročnik, ki ga najdete na povezavi zgoraj.
Kot je že bilo rečeno, izobraževanje (tako kot vzgoja, prijateljstvo in drugi odnosi) ni samo tisto, kar rečemo oziroma zapišemo. Štejejo dejanja. Otroci v nas vidijo vzornike in njihovim budnim očesom ne uidejo odzivi odraslih na novo situacijo. Verjamem, da nihče od nas ni predvidel dogajanja glede virusa, še bolj pa verjamem, da smo se vsi odzvali po najboljših možnih močeh. Z občudovanjem sem brala in opazovala učitelje, ki so zagreto pripravljali spletne učilnice, snemali videe, spodbujali učence … Prav tako starše in družine, ki imajo pred sabo različne cilje. Nekateri so osredotočeni na šolsko delo, drugi na organiziranje družinskega življenja, tretji na to, kako bodo preživeli. Kaj smo z našim odzivom pokazali našim otrokom? Vsak lahko razmisli zase, eno pa je jasno – učimo se biti in to učenje se nikoli ne konča.
 
Sanela Talić, Inštitut »Utrip«