V zadnjem času uradne ustanove (npr. Svetovna zdravstvena organizacija, Evropska komisija idr.), številne (nevladne) organizacije ter tudi posameznice in posamezniki, zlasti prek družbenih mrež, zelo pogosto uporabljajo besedno zvezo »omejevanje socialnih stikov« (oz. v angleščini »social distancing«). Pojavlja se seveda jezikoslovno in strokovno vprašanje, ali je to res primeren izraz, s katerim želimo poudariti predvsem preventivne (javnozdravstvene) vidike v povezavi z novim koronavirusom oziroma boleznijo COVID-19.
V trenutku, ko sva nekje na spletu zasledila omenjeno besedno zvezo, sva se začela spraševati, ali je »omejevanje socialnih stikov« res tisto, kar si v naši družbi trenutno želimo. Sploh z vidika najinega dela na področju preventive, kjer socialni stiki igrajo pomembno vlogo. Meniva, da vsekakor ne, in da bi bilo precej bolj na mestu uporabljati besedno zvezo »omejevanje fizičnih stikov«, saj se nenazadnje še vedno (kljub temu, da ostajamo doma in smo fizično izolirani od ostalega sveta) družimo prek spletnih (video ali avdio) platform, družbenih omrežij, telefonov, balkonov in tako dalje.
Zakaj meniva tako? Besedna zveza »omejevanje socialnih stikov« (v angleščini »social distancing«) se namreč po najinem prepričanju in tudi po definiciji Enciklopedije kritične psihologije (Encyclopedia of Critical Psychology, 2014) nanaša zlasti na to, »v kolikšni meri ljudje občutijo bližino in intimnost ali (obratno) oddaljenost in razlike med seboj in drugimi ljudmi, ki pripadajo različnim (drugim) družbenim, etničnim, poklicnim ali verskim skupinam«. Ljudje lahko sčasoma tudi spreminjamo svoje občutke (ne)pripadnosti eni ali drugi skupini, odvisno od okoliščin, lastnih odločitev ali situacije.
V različnih družbah ljudje iz različnih skupin doživljajo povezanost in solidarnost v določenih družbenih situacijah (kot je npr. naravne nesreče, ekonomska kriza ipd.) ter oddaljenost in odtujenost od pripadnikov različnih skupin v nekaterih drugih situacijah (npr. migrantska kriza, medetnični spopadi, vojne, nestrpnost do marginalnih skupin, kot so npr. ljudje, ki uporabljajo droge, brezdomci, starejši, bolni ipd.). Koncept »omejevanja socialnih stikov« je bil razvit za izboljšanje razumevanja procesov sprejemanja in odtujevanja med skupinami ljudi, ki pripadajo različnim skupinam, a redno prihajajo v stik drug z drugim.
Iz povedanega je jasno razvidno, da besedna zveza »omejevanje socialnih stikov« v primeru trenutne krize z novim koronavirusom, ni uporabljena v pravem kontekstu, in da bi jo bilo treba zamenjati s frazo »omejevanje fizičnih stikov«. Ob tem pa seveda ne smemo zanemariti tudi socialni kontekst, pri čemer je jasno, da se moramo istočasno s fizičnim oddaljevanjem drug od drugega zavzemati močno za ohranitev oziroma okrepitev družbene solidarnosti (ang. »social solidarity«). Brez solidarnosti, zlasti pa empatije oziroma sočutja do najbolj ranljivih skupin prebivalstva, pademo na izpitu kot družba in posamezniki. Družbena solidarnost je nujna, če želimo brez večjih posledic preživeti vojne, naravne nesreče, epidemije ali pandemije ter druge kolektivne grožnje. Solidarnost nas motivira, da se zavzemamo za javno zdravje in blagostanje vseh ljudi, ne le za lastno varnost in preživetje.
Vsak dan znova se v nas individualno ali kolektivno postavljajo vprašanja, ali smo dovolj družbeno solidarni in sočutni drug do drugega (zlasti do najranljivejših), da preprečimo najhujše scenarije pandemije koronavirusa. Nekatere države se bolj ali manj učinkovito spopadajo s krizo. Dejstvo je, da bodo na dolgi rok v tej »zgodbi« uspešnejše tiste države, ki bodo družbeno solidarnost in skupno dobro postavile pred vse ostalo, npr. politično razdeljenost, socialno razdrobljenost, skeptičnost do znanstvenih dejstev in virov novic. Ob nasprotnem ukrepanju in s tem širjenju nezaupanja in zmede je namreč logično, da bodo ljudje sprejemali skrajne ukrepe za zaščito sebe in svojih bližnjih, skrb za skupno dobro pa jih ne bo zanimala preveč.
Socialni stiki (pa čeprav zgolj prek družbenih mrež, telefonov ali balkonov) nam dajejo upanje, da nismo sami in »izolirani« od vsega dogajanja okrog nas. Pomagajo nam prebroditi marsikatero duševno stisko in tesnobo, stres in strah pred neznanim, pred negotovo prihodnostjo. Ljudje si prek virtualnih kanalov pošiljajo spodbudne besede, bolj ali manj izvirne šale na račun trenutne krize, priča smo neštetim spletnim in »balkonskim« koncertom, recitacijam, gledališkim igram, filmom, brezplačnim spletnim knjižnicam in knjigarnam ter še marsičemu, kar ljudi v teh težkih časih spravlja v dobro voljo ter jih sprošča in pomirja. Čeprav smo fizično oddaljeni drug od drugega, smo si glede marsičesa vse bližje in vse bolj socialno povezani med seboj. Fizična oddaljenost ne pomeni hkrati tudi čustvene oddaljenosti. Občutki povezanosti, solidarnosti in sočutja nam bodo zagotovo pomagali, da okrepimo svoje duševno zdravje, se zavemo, da v tej situaciji nismo sami in zapuščeni, ob tem pa je seveda izrednega pomena, kako se bosta ali se že (solidarno in sočutno) odzivata politika in gospodarstvo (npr. delodajalci).
Zlasti ranljivim skupinam prebivalstva moramo zdaj v teh časih omogočiti »socialne stike« in »druženje«. Pomagajmo jim naročiti hrano in zdravila. Aktivirajmo najstnike in študente, da starejše ljudi prek računalnika ali pametnega telefona naučijo digitalnih komunikacijskih veščin ter jim dostavijo živila in druge nujne potrebščine. Zlasti tistim, ki so prešibki in ne (z)morejo sami po nujnih opravkih. Pokličite v najbližje zavetišče za brezdomce ali lokalno humanitarno organizacijo in jih vprašajte, ali kaj potrebujejo. In zakaj ne bi začeli takoj? Nikoli ni prepozno, čeprav se z novim koronavirusom »poznamo« že nekaj časa… Naš planet si bo medtem vsaj malce opomogel od nenehnega onesnaževanja ter pehanja za dobičkom in gospodarsko rastjo, mi pa bomo okrepili naše »socialne stike« in na koncu te poti premagali tudi »fizično oddaljenost«. Vse dobro in srečno v prihodnjih tednih in mesecih!
Matej Košir & Sanela Talić, Inštitut za raziskave in razvoj »Utrip« (www.institut-utrip.si)
»Abbey Road Social Distancing« (foto: uporabnik Twitterja @BDStanley)
Naša spletna stran uporablja piškotke. To so majhne datoteke, ki jih ob obisku naložimo na vaš računalnik oziroma mobilno napravo. Tako lahko prepoznamo, ko se vrnete na spletno stran ter omogočimo njeno boljše delovanje in uporabo. Uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
Kaj so piškotki?
Piškotek (angl. cookie) je datoteka, ki shrani nastavitve spletnih strani. Spletna mesta piškotke shranijo v naprave uporabnikov, s katerimi dostopajo do interneta z namenom prepoznavanja posameznih naprav in nastavitev, ki so jih uporabniki uporabili pri dostopu. Piškotki omogočajo spletnim stranem prepoznavanje, če je uporabnik že obiskal to spletno mesto in pri naprednih aplikacijah se lahko z njihovo pomočjo ustrezno prilagodijo posamezne nastavitve. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik – ta lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči.
Nadzor piškotkov
Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi izbrišete, navodila najdete na spletnih straneh posameznega brskalnika: