Model »Preventivna platforma« – v ospredje postavljamo lokalne skupnosti

V obdobju od novembra 2019 do oktobra 2022 bomo v sklopu programa »Preventivna platforma«, ki je sofinanciran s strani Ministrstva za zdravje, poseben poudarek namenili izgradnji in ovrednotenju modela lokalnega preventivnega sistema oziroma v skupnost usmerjenega preventivnega pristopa, in sicer v partnerstvu z izbranimi lokalnimi skupnostmi (Radlje ob Dravi, Škofja Loka, Borovnica, Ankaran, Tolmin in Krško). Vlaganje v skupnostni pristop v preventivi spada namreč tudi med prioritete na evropski ravni.
Različne lokalne skupnosti (občine) imajo seveda različne potrebe in kapacitete za izvajanje preventivnih programov oziroma intervencij. Če se želimo uspešneje, trajnostno naravnano in dolgoročno lotiti izgradnje lokalnega preventivnega sistema, moramo najprej raziskati lokalne potrebe in preveriti obstoječe kapacitete vseh vpletenih deležnikov. Brez tega ne vemo, kje začeti oziroma lahko po drugi strani veliko časa potrošimo za vprašanja in aktivnosti, ki so za lokalno raven manj relevantne ali pa z vidika razpoložljivega kadra, znanja ali veščin povsem neizvedljive.
Pri svojem delu se zanašamo na preverjene (ovrednotene) modele in pristope ter jih skušamo kombinirati v smislu najboljših možnih sinergij (npr. od vsakega pristopa oziroma modela vzamemo tisto, kar je v njem najbolje in kar neka slovenska lokalna skupnost dejansko potrebuje). Zlasti se poslužujemo svetovno priznanega modela »Communities That Care (CTC), ki sta ga razvila J. David Hawkins in Richard F. Catalano z Univerze Washington (ZDA) in je razširjen po vsem svetu (tudi v Evropi). Pri dosedanji uporabe tega modela (zlasti v Občini Radlje ob Dravi) smo že pred mnogimi leti prišli do spoznanja, da kljub temeljiti oceni stanja, potreb in resursov (npr. raziskavi dejavnikov tveganja in zaščitnih dejavnikov, analizi kapacitet lokalnih deležnikov idr.), nismo imeli na razpolago zadostnega števila relevantnih programov in intervencij, ki temeljijo na (znanstvenih) dokazih.
In obratno, kljub temu da imamo v Sloveniji kar nekaj dobrih ali obetavnih preventivnih programov, ki so bili ovrednoteni in so pokazali ugodne rezultate, jim dolgoročno ne moremo zagotavljati trajnosti, če npr. na lokalni ravni ne izgradimo kakovostnega preventivnega sistema, v katerega so vključeni vsi pomembnejši deležniki.
Največkrat je ključ do uspeha pri izgradnji preventivnega sistema motivacija vključenih deležnikov. Na začetku moramo nujno poiskati t. i. preventivnega »šampiona« v vsaki lokalnih skupnosti (npr. najbolje je, če so to kar župani ali županje same). Podpora občinskih oblastnih struktur in lokalnega proračuna je izjemnega pomena, da zagotovimo trajnostno naravnano financiranje učinkovitih programov ter uspešno koordinacijo dela in aktivnosti celotne lokalne akcijske skupine na področju preventive (LAS). Brez motivacije vsi še tako kakovostni programi in aktivnosti slej kot prej zamrejo in je ves trud do tistega trenutka lahko zaman. V mnogih lokalnih okoljih v Sloveniji se je v preteklih desetletjih zgodilo ravno to.
Po naših dosedanjih izkušnjah v nekaterih lokalnih skupnostih nikakor ne zmorejo priti do spoznanja glede dejanskih problemov in izzivov, za katere imajo dobre raziskovalne podatke in uradno statistiko. V eni izmed slovenskih občin smo prišli do ugotovitve, da imajo npr. ogromen problem z alkoholom med mladoletnimi in mlajšimi odraslimi, ki so pogosteje prisotni v nočnem življenju. A kljub dobri oceni stanja nismo dosegli konsenza z lokalnimi deležniki, v katero smer bi morali iti njihovi programi in aktivnosti. Še danes večino relativno velikega proračuna za preventivo potrošijo za neučinkovite (pretežno enkratne) intervencije po šolah in vrtcih, z alkoholom med mladimi v nočnem življenju pa se praktično ne ukvarjajo. Če želijo lokalne skupnosti resnično naslavljati prave probleme in izzive ter biti pri tem uspešne, se morajo zavestno (in na podlagi resne analize) odločiti, da bodo čas in denar vlagale tja, kjer je to potrebno, in ne tja, kjer so do sedaj mislili, da morajo vlagati.
Omenili smo že motivacijo ključnih deležnikov. Ni pomembno zgolj, da so motivirani za delo in vlaganje v preventivo. Nadvse je pomembno, da imajo pozitiven odnos do preventivne znanosti oziroma standardov kakovosti v preventivi. Vlaganje v znanje in veščine na tem področju je ključno, če želimo biti pri svojem delu maksimalno uspešni. V Evropi in svetu obstaja že kar nekaj kakovostnih programov izobraževanja in usposabljanja na področju preventive. Zlasti velja pri tem omeniti evropski preventivni kurikulum (EUPC) (povezava), pri razvoju in testiranju katerega smo sodelovali tudi zaposleni na našem inštitutu. V prvi vrsti nam bodo znanje in veščine koristile pri presojanju nekakovostnih ali celo škodljivih praks, saj je takšnih v Sloveniji še kar precej. Izobraževanje in usposabljanje pripomore k temu, da znamo pripraviti dobro oceno stanja, potreb in resursov, razviti akcijski načrt, določiti finančne okvirje, izvedbene roke, nosilce in izvajalce programov in aktivnosti, določiti kriterije, izbrati in izvajati primerne preventivne programe in intervencije ter jih na koncu tudi ovrednotiti. Vse to skupaj na koncu privede do učinkovitega preventivnega sistema, s katerim so lahko zadovoljni vsi.
Država in nekatere lokalne skupnosti se že dalj časa trudijo na različne načine spodbujati aktivnejšo vlogo lokalnih deležnikov na področju preventive. V Sloveniji že od zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja razvijamo t. i. model lokalnih akcijskih skupin (LAS), ki pa več od infrastrukturnega koncepta žal ni ponudil. Kar nekaj LAS ima dobro zastavljen koncept povezovanja in usklajevanja aktivnosti ključnih deležnikov ter na razpolago dokaj soliden proračun (zlasti v nekaterih mestnih oziroma urbanih okoljih). Iz izkušenj pri sodelovanju z nekaterimi LAS lahko trdimo, da se veliko sredstev in energije še vedno vlaga v neučinkovite ali celo škodljive prakse, kot so npr. zastraševanje otrok in mladostnikov pred drogami, predavanja policistov in kriminalistov na temo zasvojenosti in trgovanja z drogami v lokalnem okolju, pričevanja nekdanjih zasvojencev otrokom in staršem, masovne »preventivne« prireditve za več sto učencev in njihove starše, enkratna predavanja ter nestrukturirane delavnice in podobno.
Skratka, v prihodnjih letih nameravamo vsaj v šestih partnerskih občinah postaviti kakovostne temelje za razvoj trajnostno naravnanega lokalnega preventivnega sistema, trdno umestiti nekatere dobre prakse v njihovo okolje, zlasti v šole in družine, ter ključne lokalne deležnike usposobiti, da bodo v prihodnje lahko sami kreatorji kakovostne preventivne politike in strategije v svojem lokalnem okolju. Želimo si, da ne bodo odvisni od pretežno strokovno vprašljivih zunanjih izvajalcev raznih predavanj, delavnic in izkustvenih pričevanj. Napredek boste lahko spremljali na spletni strani www.preventivna-platforma.si.
Matej Košir in Sanela Talić, Inštitut »Utrip«