Na področju preventive je v Sloveniji še vedno preveč neučinkovitih ali celo škodljivih pristopov in praks

Ob letošnjem svetovnem dnevu na področju drog (26. junij) je mreža »Preventivna platforma« v sodelovanju in s podporo UNODC in WHO izdala neuradni slovenski prevod mednarodnih preventivnih standardov na področju uporabe drog

Ljubljana, 24. junija 2020 – V letu 2018 je Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) izdal drugo posodobljeno izdajo Mednarodnih preventivnih standardov na področju uporabe drog. Glavni namen izdaje slovenskega prevoda je zlasti izboljšanje kakovosti in financiranja preventivnih politik in praks v Sloveniji na področju drog (vključno z alkoholom in tobakom) ter bolj celovit in sistematičen pristop k preventivi na nacionalni in lokalni ravni. V zadnjih letih je sicer viden napredek, vendar so še vedno prisotne številne neučinkovite ali celo škodljive prakse, zlasti v šolskem in družinskem okolju in lokalnih skupnostih, ki so neredko financirane iz javnih sredstev. Standardi so odlična osnova za strateško (politično) načrtovanje nadaljnjega razvoja in financiranja preventive pri nas in nadgrajujejo delo, ki so ga v zadnjih letih opravile nekatere pristojne ustanove in organizacije, zlasti Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in mreža »Preventivna platforma«.
Več v: Sporočilo za javnost
UNODC WHO Standardi (PDF)
 

 

»Neetične prakse alkoholne industrije niso zgolj problem tretjega sveta, temveč tudi slovenska realnost«

Izšel je dolgo pričakovani slovenski prevod knjige »Heineken v Afriki«, in sicer tudi s pomembno podporo nevladnih organizacij s področja javnega zdravja. Ob tem pozivamo Ministrstvo za zdravje, Vlado RS in Državni zbor RS k strožji alkoholni politiki v Sloveniji
Ljubljana, 1. junij 2020 – Ob današnjem svetovnem dnevu staršev je pri Založbi UMco d.d. izšel dolgo pričakovan prevod knjige Olivierja van Beemna, nizozemskega raziskovalnega novinarja, z naslovom »Heineken v Afriki«. Gre za izjemno zanimivo in pomembno knjigo, ki zelo podrobno razkriva neetične strategije in prakse alkoholne industrije, v tem primeru velikega nizozemskega pivovarskega giganta Heineken na afriški celini. Dejstvo je, da neetične prakse alkoholne industrije niso zgolj problem tretjega sveta (kot je npr. Afrika), temveč je to na žalost tudi slovenska realnost. Odkar je spomladi leta 2015 Heineken napovedal »investicijski« vstop na slovensko tržišče in odkupil večinski delež obeh naših največjih pivovarn, so se namreč zgodili že trije poskusi spreminjanja alkoholne zakonodaje v škodo javnega zdravja (dva neuspešna in eden žal uspešen).
Več o knjigi in avtorju: https://www.bukla.si/umco/heineken-v-afriki.html
Sporočilo za javnost
 

Epidemija resno ogrozila številne marginalizirane in ranljive skupine

Številne marginalizirane in ranljive skupine, zlasti pa ljudje, ki uporabljajo droge, so se v času epidemije znašli v zelo zahtevnem položaju, saj so mnogi preventivni in socialno-varstveni programi ter druge ključne intervencije morale zapreti svoja vrata oziroma vsaj močno omejiti svojo dejavnost. Ti ljudje so tudi sicer bolj izpostavljeni morebitnim okužbam z novim koronavirusom in bolezni COVID-19, predvsem zaradi svoje zdravstvene ranljivosti (pogosto povezane z dolgotrajnimi boleznimi in drugimi stanji, ki slabijo imunski sistem), socialnega in ekonomskega položaja (pogosto v kombinaciji z brezdomstvom) ter drugih dejavnikov, kot so socialna izolacija oziroma izključenost, stigma in neredko tudi kriminalizacija.
 
Evropski forum civilne družbe na področju drog (CSFD) zato poziva Evropsko komisijo in države članice EU, da podprejo (tako politično kot tudi finančno) izvajanje učinkovitih ukrepov za zaščito in podporo omenjenim ranljivim skupinamEvropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami (EMCDDA) dodatno navaja, da »trenutna javnozdravstvena kriza povzroča resne dodatne skrbi za zdravje in blaginjo ljudi, ki uporabljajo droge, zato je ključno nadaljnje zagotavljanje neprekinjenih storitev za pomoč osebam s težavami z drogami ter zaščito osebja, ki nudi oskrbo in podporo tej populaciji«.
 
Celotno stališče CSFD je na voljo tule (v slovenskem in angleškem jeziku)
 

Facebook kampanja “OPUSTI IN ZMAGAJ” – priključite se lahko do 15. 5. 2020!

Slovenska zveza za javno zdravje, okolje in tobačno kontrolo (SZOTK) vas vabi na brezplačno vodeno skupinsko odvajanje od kajenja, kjer boste ob strokovni podpori in podpori članov skupine prenehali s kajenjem.

Facebook kampanja “OPUSTI IN ZMAGAJ 5” je projekt, namenjen odvajanju od kajenja za večjo zaključeno skupino udeležencev. Vsi udeleženci kampanje bodo na isti dan pričeli z vodenim opuščanjem kajenja. Kampanjo bo v zaprti skupini koordiniral moderator, ki bo skrbel za spoštljivo komunikacijo, varoval podatke udeležencev ter skrbel za dvigovanje pozitivnega okolja, prijateljskega sodelovanja, spodbujanja, svetovanja ter komuniciranja s strokovnjaki.
Pri procesu opuščanja bodo sodelovali tudi strokovnjaki s področja opuščanja kajenja in zdravstveni delavci, ki bodo udeležencem na razpolago v procesu odvajanja. Celoten proces bo podprt z informacijami o škodljivosti rabe tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov ter strokovnimi gradivi. Udeležencem bo ponujena dodatna pomoč pri odvajanjul, imeli pa bodo na razpolago tudi brezplačno telefonsko številko za odvajanje.
Več: http://zadihaj.net/facebook-kampanja-opusti-in-zmagaj-5/

"Preventivna platforma" v naslednjih letih nadgrajuje svoje aktivnosti

Program »Preventivna platforma« bo s ponovnim sofinanciranjem Ministrstva za zdravje v obdobju 2020-2022 združeval večino dosedanjih programskih dejavnosti istoimenske mreže ustanov in organizacij oziroma nadgradil preteklo delo v smeri celovitega pristopa na področju preventive, zlasti na lokalni ravni.
 
Program je sestavljen iz petih temeljnih stebrov, in sicer (1) preventiva v vzgoji in izobraževanju; (2) družinska preventiva in kakovostno starševstvo; (3) v (lokalno) skupnost usmerjena preventiva; (4) okoljske preventivne strategije in zagovorništvo za kakovostno preventivo; ter (5) izobraževanje in usposabljanje. Program pokriva različne oblike tveganega vedenja otrok in mladih, zlasti pa preprečevanje rabe dovoljenih in prepovedanih drog ter nekemičnih zasvojenosti. Program je usmerjen tudi v nadaljnjo promocijo in uveljavljanje obstoječih smernic in priporočil na področju šolske, družinske in v (lokalno) skupnost usmerjene preventive ter vožnje pod vplivom alkohola, promocijo in praktično uveljavljanje (minimalnih) kakovostnih standardov ter sistematično in trajnostno naravnano izobraževanje in usposabljanje strokovnjakov in strokovnih delavcev na področju preventive.
 
V tem obdobju bo poseben poudarek mreže usmerjen v izgradnjo in ovrednotenje modela lokalnega preventivnega sistema (med prioritetami tudi na evropski ravni), in sicer v partnerstvu z več občinami (Radlje ob Dravi, Škofja Loka, Borovnica, Ankaran, Tolmin in Krško). K sodelovanju vabimo tudi druge lokalne skupnosti.
 

Informacije za starše in skrbnike v času karantene tudi v slovenščini

Družine po vsem svetu se prilagajajo spremembam, ki se dogajajo zaradi koronavirusne bolezni 2019 (COVID-19). Številnim staršem se zdi težko najti ravnovesje med delom, skrbjo za otroke in vzdrževanjem gospodinjstva, še posebej, če so ločeni od svojih običajnih podpornih mrež. Čeprav izolacija lahko predstavlja priložnost, da skupaj preživite čas in razvijete odnos z otroki, bodo mnogi starši oziroma skrbniki doživljali nasprotujoče si občutke in prioritete ter praktične izzive.
 
Priloženi nasveti so orodja za pomoč staršem in drugim skrbnikom pri skrbi za otroke in tudi za svoje lastno dobro počutje.
 
 
 
 
 

Model »Preventivna platforma« – v ospredje postavljamo lokalne skupnosti

V obdobju od novembra 2019 do oktobra 2022 bomo v sklopu programa »Preventivna platforma«, ki je sofinanciran s strani Ministrstva za zdravje, poseben poudarek namenili izgradnji in ovrednotenju modela lokalnega preventivnega sistema oziroma v skupnost usmerjenega preventivnega pristopa, in sicer v partnerstvu z izbranimi lokalnimi skupnostmi (Radlje ob Dravi, Škofja Loka, Borovnica, Ankaran, Tolmin in Krško). Vlaganje v skupnostni pristop v preventivi spada namreč tudi med prioritete na evropski ravni.
Različne lokalne skupnosti (občine) imajo seveda različne potrebe in kapacitete za izvajanje preventivnih programov oziroma intervencij. Če se želimo uspešneje, trajnostno naravnano in dolgoročno lotiti izgradnje lokalnega preventivnega sistema, moramo najprej raziskati lokalne potrebe in preveriti obstoječe kapacitete vseh vpletenih deležnikov. Brez tega ne vemo, kje začeti oziroma lahko po drugi strani veliko časa potrošimo za vprašanja in aktivnosti, ki so za lokalno raven manj relevantne ali pa z vidika razpoložljivega kadra, znanja ali veščin povsem neizvedljive.
Pri svojem delu se zanašamo na preverjene (ovrednotene) modele in pristope ter jih skušamo kombinirati v smislu najboljših možnih sinergij (npr. od vsakega pristopa oziroma modela vzamemo tisto, kar je v njem najbolje in kar neka slovenska lokalna skupnost dejansko potrebuje). Zlasti se poslužujemo svetovno priznanega modela »Communities That Care (CTC), ki sta ga razvila J. David Hawkins in Richard F. Catalano z Univerze Washington (ZDA) in je razširjen po vsem svetu (tudi v Evropi). Pri dosedanji uporabe tega modela (zlasti v Občini Radlje ob Dravi) smo že pred mnogimi leti prišli do spoznanja, da kljub temeljiti oceni stanja, potreb in resursov (npr. raziskavi dejavnikov tveganja in zaščitnih dejavnikov, analizi kapacitet lokalnih deležnikov idr.), nismo imeli na razpolago zadostnega števila relevantnih programov in intervencij, ki temeljijo na (znanstvenih) dokazih.
In obratno, kljub temu da imamo v Sloveniji kar nekaj dobrih ali obetavnih preventivnih programov, ki so bili ovrednoteni in so pokazali ugodne rezultate, jim dolgoročno ne moremo zagotavljati trajnosti, če npr. na lokalni ravni ne izgradimo kakovostnega preventivnega sistema, v katerega so vključeni vsi pomembnejši deležniki.
Največkrat je ključ do uspeha pri izgradnji preventivnega sistema motivacija vključenih deležnikov. Na začetku moramo nujno poiskati t. i. preventivnega »šampiona« v vsaki lokalnih skupnosti (npr. najbolje je, če so to kar župani ali županje same). Podpora občinskih oblastnih struktur in lokalnega proračuna je izjemnega pomena, da zagotovimo trajnostno naravnano financiranje učinkovitih programov ter uspešno koordinacijo dela in aktivnosti celotne lokalne akcijske skupine na področju preventive (LAS). Brez motivacije vsi še tako kakovostni programi in aktivnosti slej kot prej zamrejo in je ves trud do tistega trenutka lahko zaman. V mnogih lokalnih okoljih v Sloveniji se je v preteklih desetletjih zgodilo ravno to.
Po naših dosedanjih izkušnjah v nekaterih lokalnih skupnostih nikakor ne zmorejo priti do spoznanja glede dejanskih problemov in izzivov, za katere imajo dobre raziskovalne podatke in uradno statistiko. V eni izmed slovenskih občin smo prišli do ugotovitve, da imajo npr. ogromen problem z alkoholom med mladoletnimi in mlajšimi odraslimi, ki so pogosteje prisotni v nočnem življenju. A kljub dobri oceni stanja nismo dosegli konsenza z lokalnimi deležniki, v katero smer bi morali iti njihovi programi in aktivnosti. Še danes večino relativno velikega proračuna za preventivo potrošijo za neučinkovite (pretežno enkratne) intervencije po šolah in vrtcih, z alkoholom med mladimi v nočnem življenju pa se praktično ne ukvarjajo. Če želijo lokalne skupnosti resnično naslavljati prave probleme in izzive ter biti pri tem uspešne, se morajo zavestno (in na podlagi resne analize) odločiti, da bodo čas in denar vlagale tja, kjer je to potrebno, in ne tja, kjer so do sedaj mislili, da morajo vlagati.
Omenili smo že motivacijo ključnih deležnikov. Ni pomembno zgolj, da so motivirani za delo in vlaganje v preventivo. Nadvse je pomembno, da imajo pozitiven odnos do preventivne znanosti oziroma standardov kakovosti v preventivi. Vlaganje v znanje in veščine na tem področju je ključno, če želimo biti pri svojem delu maksimalno uspešni. V Evropi in svetu obstaja že kar nekaj kakovostnih programov izobraževanja in usposabljanja na področju preventive. Zlasti velja pri tem omeniti evropski preventivni kurikulum (EUPC) (povezava), pri razvoju in testiranju katerega smo sodelovali tudi zaposleni na našem inštitutu. V prvi vrsti nam bodo znanje in veščine koristile pri presojanju nekakovostnih ali celo škodljivih praks, saj je takšnih v Sloveniji še kar precej. Izobraževanje in usposabljanje pripomore k temu, da znamo pripraviti dobro oceno stanja, potreb in resursov, razviti akcijski načrt, določiti finančne okvirje, izvedbene roke, nosilce in izvajalce programov in aktivnosti, določiti kriterije, izbrati in izvajati primerne preventivne programe in intervencije ter jih na koncu tudi ovrednotiti. Vse to skupaj na koncu privede do učinkovitega preventivnega sistema, s katerim so lahko zadovoljni vsi.
Država in nekatere lokalne skupnosti se že dalj časa trudijo na različne načine spodbujati aktivnejšo vlogo lokalnih deležnikov na področju preventive. V Sloveniji že od zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja razvijamo t. i. model lokalnih akcijskih skupin (LAS), ki pa več od infrastrukturnega koncepta žal ni ponudil. Kar nekaj LAS ima dobro zastavljen koncept povezovanja in usklajevanja aktivnosti ključnih deležnikov ter na razpolago dokaj soliden proračun (zlasti v nekaterih mestnih oziroma urbanih okoljih). Iz izkušenj pri sodelovanju z nekaterimi LAS lahko trdimo, da se veliko sredstev in energije še vedno vlaga v neučinkovite ali celo škodljive prakse, kot so npr. zastraševanje otrok in mladostnikov pred drogami, predavanja policistov in kriminalistov na temo zasvojenosti in trgovanja z drogami v lokalnem okolju, pričevanja nekdanjih zasvojencev otrokom in staršem, masovne »preventivne« prireditve za več sto učencev in njihove starše, enkratna predavanja ter nestrukturirane delavnice in podobno.
Skratka, v prihodnjih letih nameravamo vsaj v šestih partnerskih občinah postaviti kakovostne temelje za razvoj trajnostno naravnanega lokalnega preventivnega sistema, trdno umestiti nekatere dobre prakse v njihovo okolje, zlasti v šole in družine, ter ključne lokalne deležnike usposobiti, da bodo v prihodnje lahko sami kreatorji kakovostne preventivne politike in strategije v svojem lokalnem okolju. Želimo si, da ne bodo odvisni od pretežno strokovno vprašljivih zunanjih izvajalcev raznih predavanj, delavnic in izkustvenih pričevanj. Napredek boste lahko spremljali na spletni strani www.preventivna-platforma.si.
Matej Košir in Sanela Talić, Inštitut »Utrip«

»Učimo se biti« – socialno in čustveno učenje kot pomemben odziv na COVID-19

Obdobje pred karanteno je bilo v duhu projekta, ki je bil takrat v svoji zaključni fazi. Ime projekta ne bi moglo biti bolj primerno za obdobje, ki je sledilo – »Learning to Be«. Učimo se biti. Sobivati z drugimi, čutiti, razumeti, dovoliti.
Nedvomno je nova situacija posegla v naš vsakdan in ponudila priložnost, da na plano končno izvabimo vse tiste veščine, o katerih toliko govorimo, jih živimo in/ali krepimo. Bolj kot kdaj koli prej potrebujemo veščine, s pomočjo katerih se spopadamo z novo realnostjo in se ji prilagajmo. Ne, absolutno ne bi smeli teh t. i. »mehkih veščin« (ki to niso) zdaj potisniti na stran in na piedestal postavljati količino dela, ocenjevanje ipd.
Na spletni strani www.learningtobe.net si lahko prenesete in preberete različna gradiva ter ogledate kratek predstavitveni video, ki povzame bistvo našega projekta. Kako zagotoviti varno in spodbudno učno okolje, metode poučevanja, ki skupaj s strategijami formativnega spremljanja vodijo k uresničevanju ciljev na področju socialnega in čustvenega učenja ter orodja za spremljanje. Prav tako smo pripravili tudi končni dokument (https://learningtobe.net/final-project-report-and-policy-recommendations), v katerem smo predstavili glavne rezultate projekta in priporočila za pripravljalce politik in odločevalce, ki lahko po našem mnenju izboljšajo prakse v šolah in razredih ter v izobraževalnih sistemih bistveno okrepijo podporo zdravemu socialnemu in čustvenemu razvoju otrok in mladostnikov.
Verjamem, da mnogi pogrešamo fizične stike in da ima učni proces, ki se dogaja neposredno v razredu ali kje drugje poseben čar, a situacija je takšna, kot je. K sreči socialno in čustveno učenje ni omejeno zgolj na stene razredov. Tudi spletne učilnice ter družabna omrežja nudijo neskončne možnosti za spodbujanje le-tega. To so lahko krajše aktivnosti, s pomočjo katerih lahko ugotovimo, kako se učenci počutijo, lahko jih spodbudimo k pisanju dnevnika, branju zgodb, ki mu potem sledi pogovor o glavnih likih, pošiljanju sebkov oziroma sporočil o tem, kako so, kaj počnejo itd. V pomoč vam je lahko naš priročnik, ki ga najdete na povezavi zgoraj.
Kot je že bilo rečeno, izobraževanje (tako kot vzgoja, prijateljstvo in drugi odnosi) ni samo tisto, kar rečemo oziroma zapišemo. Štejejo dejanja. Otroci v nas vidijo vzornike in njihovim budnim očesom ne uidejo odzivi odraslih na novo situacijo. Verjamem, da nihče od nas ni predvidel dogajanja glede virusa, še bolj pa verjamem, da smo se vsi odzvali po najboljših možnih močeh. Z občudovanjem sem brala in opazovala učitelje, ki so zagreto pripravljali spletne učilnice, snemali videe, spodbujali učence … Prav tako starše in družine, ki imajo pred sabo različne cilje. Nekateri so osredotočeni na šolsko delo, drugi na organiziranje družinskega življenja, tretji na to, kako bodo preživeli. Kaj smo z našim odzivom pokazali našim otrokom? Vsak lahko razmisli zase, eno pa je jasno – učimo se biti in to učenje se nikoli ne konča.
 
Sanela Talić, Inštitut »Utrip«

Blišč in beda alkoholne industrije

Kako industrija izkorišča bedo za vzdrževanje svojega blišča

Pred dnevi je na spletni platformi Mednarodnega združenja strokovnjakov na področju drog (ISSUP) potekal webinar na temo številnih mednarodno relevantnih dokazov in politik na področju oglaševanja in trženja alkohola, ki ga je izvedel prof. dr. David H. Jernigan z bostonske univerze (ZDA).
Kljub temu da so nam številke in informacije dobro poznane, nas vedno znova presunejo. Tri milijone smrti letno na svetovni ravni zaradi alkohola, s tem da je alkohol eden od glavnih dejavnikov za smrt in nezmožnost (npr. za delo) v starostni skupini od 15 do 49 let. Obenem je tudi glavni »motor« večanja neenakosti v zdravju (npr. enaka količina alkohola povzroča večjo škodo v revnejših družinah, skupnostih ali državah v primerjavi z bogatejšimi okolji).

Pri mladostnikih, ki alkohol začnejo uporabljati pred 15. letom starosti, je petkrat večja možnost, da bodo razvili z alkoholom povezane težave kasneje v življenju

Alkohol pomeni posebno tveganje zlasti med mladimi. Obstaja štirikrat večja možnost, da se bo pojavila zasvojenost z alkoholom, šestkrat večja možnost, da bodo po uporabi alkohola udeleženi v pretepu, šestkrat večja verjetnost, da bodo udeleženi v prometni nesreči in skoraj petkrat večja možnost, da bodo utrpeli nenamerne poškodbe po uporabi alkohola.

Prodaja alkoholnih pijač je osma najdonosnejša industrija (npr. bolj donosna od prodaje sladkih pijač).

Oglaševanje ali trženje je ključno za alkoholno industrijo, tako na nacionalni kot tudi mednarodni ravni. Največja pivovarska multinacionalka AB InBev je deveti največji investitor oziroma porabnik v oglaševanju ali trženju alkohola na svetu. Za te namene porabijo več kot Coca-Cola, Toyota, General Motors ali Ford. Samo AB InBev je npr. v letu 2017 zapravil 6,2 milijardi ameriških dolarjev za oglaševanje ali trženje na globalni ravni, kar je več kot polovica slovenskega proračuna v letu 2020. V letu 2017 je AB InBev samo v ZDA porabil npr. 595 milijonov ameriških dolarjev za oglaševanje ali trženje v tradicionalnih medijih in 947 milijonov v digitalnih medijih oziroma na družbenih omrežjih, kot so npr. Facebook, Instagram, Twitter ali YouTube. Veliko je longitudinalnih študij oziroma pregledov študij ali strokovne literature, ki kažejo, da je povečana izpostavljenost otrok in mladih oglaševanju ali trženju alkohola neposredno povezana z začetkom uporabe ter hkrati večjo uporabo alkohola ali večjimi tveganji za probleme zaradi uporabe alkohola kasneje v življenju.

Povečana izpostavljenost otrok in mladih oglaševanju ali trženju alkohola JE neposredno povezana z začetkom uporabe ter hkrati večjo uporabo alkohola ali večjimi tveganji za probleme zaradi uporabe alkohola kasneje v življenju.

Več kot očitno je (glede na izdatke za oglaševanje ali trženje), da svojo dejavnost zelo preusmerjajo na družbena omrežja. Obenem industriji pri tem pomaga dejstvo, da družbeni mediji prevzemajo vlogo »super vrstnikov«. Iz znanosti pa vemo, da imajo vrstniki (kakršni koli že) veliko vlogo pri odraščanju, in vse to pomeni ugodne razmere za alkoholno industrijo.

V tem času so se skoraj v celoti preusmerili v tako imenovane družbeno odgovorne akcije z namenom ustvarjanja vtisa, da jim je mar za ljudi in skupnost.

Oglaševanje ali trženje alkohola je posebna »zgodba« tudi v dobi COVID-19 oziroma novega koronavirusa. V tem času se je alkoholna industrija skoraj v celoti preusmerila v tako imenovane družbeno odgovorne akcije z namenom ustvarjanja vtisa, da jim je mar za ljudi in skupnost. Vlagajo v preusmerjanje proizvodnje v najnujnejše proizvode v tem času, npr. namesto piva proizvajajo razkužila za zdravstvene delavce, donirali so 5 milijonov ameriških dolarjev Rdečemu križu z namenom, da 20 stadionov predelajo v transfuzijske centre, ustanovili so sklad za študente, da lahko lažje poplačajo dolgove, ki so nastali v mesecu aprilu (npr. za študijska posojila). Sponzorirajo razne spletne prenose gibalnih dejavnosti, znana blagovna znamka BonV!V pa je donirala 100.000 ameriških dolarjev v spletne oddaje in šove za ženske v času pandemije (približno enak znesek je v iste namene investiral tudi program UN Women).

Slej kot prej bomo morali tudi v Sloveniji alkoholni industriji precej pristriči »zlata krila« in jih posaditi na »oslovsko klop«, kjer jim je dejansko mesto.

Zaradi vsega tega dogajanja v povezavi z alkoholno industrijo, povečanega (zlasti spletnega) oglaševanja ali trženja alkoholnih pijač na bolj ali manj etično sporne načine (tudi v Sloveniji) smo nedavno nekatere nevladne organizacije s področja javnega zdravja na Vlado Republike Slovenije in Ministrstvo za zdravje naslovile pobudo za prepoved spletne prodaje in dostave alkohola na dom ter razmislek tudi o drugih oblikah omejevanja prodaje in ponujanja alkohola [Link do pobude]. Od nas samih je odvisno, kako razumemo ta navidezni blišč alkoholne industrije. Pomembno namreč je, da ga razumemo, kot je treba, zlasti pa kot bedo, etično sporno početje pod pretvezo pomoči ranljivim posameznikom in skupnostim ter predvsem kot nesporno povečevanje zaslužkov ozke skupine lastnikov alkoholnih multinacionalk na eni strani ter na drugi strani javnozdravstvenih izdatkov v povezavi z alkoholom povezanim trpljenjem in škodo, osebnimi in družinskimi stiskami, grozljivimi posledicami v cestnem prometu ter tako ali drugače bizarnimi in nepotrebnimi smrtmi in invalidnostjo. Slej kot prej bomo morali tudi v Sloveniji alkoholni industriji precej pristriči »zlata krila« in jih posaditi na »oslovsko klop«, kjer jim je dejansko mesto.
Sanela Talić / Matej Košir, UTRIP

Omejevanje socialnih stikov ali morda kaj drugega?

V zadnjem času uradne ustanove (npr. Svetovna zdravstvena organizacija, Evropska komisija idr.), številne (nevladne) organizacije ter tudi posameznice in posamezniki, zlasti prek družbenih mrež, zelo pogosto uporabljajo besedno zvezo »omejevanje socialnih stikov« (oz. v angleščini »social distancing«). Pojavlja se seveda jezikoslovno in strokovno vprašanje, ali je to res primeren izraz, s katerim želimo poudariti predvsem preventivne (javnozdravstvene) vidike v povezavi z novim koronavirusom oziroma boleznijo COVID-19.
V trenutku, ko sva nekje na spletu zasledila omenjeno besedno zvezo, sva se začela spraševati, ali je »omejevanje socialnih stikov« res tisto, kar si v naši družbi trenutno želimo. Sploh z vidika najinega dela na področju preventive, kjer socialni stiki igrajo pomembno vlogo. Meniva, da vsekakor ne, in da bi bilo precej bolj na mestu uporabljati besedno zvezo »omejevanje fizičnih stikov«, saj se nenazadnje še vedno (kljub temu, da ostajamo doma in smo fizično izolirani od ostalega sveta) družimo prek spletnih (video ali avdio) platform, družbenih omrežij, telefonov, balkonov in tako dalje.
Zakaj meniva tako? Besedna zveza »omejevanje socialnih stikov« (v angleščini »social distancing«) se namreč po najinem prepričanju in tudi po definiciji Enciklopedije kritične psihologije (Encyclopedia of Critical Psychology, 2014) nanaša zlasti na to, »v kolikšni meri ljudje občutijo bližino in intimnost ali (obratno) oddaljenost in razlike med seboj in drugimi ljudmi, ki pripadajo različnim (drugim) družbenim, etničnim, poklicnim ali verskim skupinam«. Ljudje lahko sčasoma tudi spreminjamo svoje občutke (ne)pripadnosti eni ali drugi skupini, odvisno od okoliščin, lastnih odločitev ali situacije.
V različnih družbah ljudje iz različnih skupin doživljajo povezanost in solidarnost v določenih družbenih situacijah (kot je npr. naravne nesreče, ekonomska kriza ipd.) ter oddaljenost in odtujenost od pripadnikov različnih skupin v nekaterih drugih situacijah (npr. migrantska kriza, medetnični spopadi, vojne, nestrpnost do marginalnih skupin, kot so npr. ljudje, ki uporabljajo droge, brezdomci, starejši, bolni ipd.). Koncept »omejevanja socialnih stikov« je bil razvit za izboljšanje razumevanja procesov sprejemanja in odtujevanja med skupinami ljudi, ki pripadajo različnim skupinam, a redno prihajajo v stik drug z drugim.
Iz povedanega je jasno razvidno, da besedna zveza »omejevanje socialnih stikov« v primeru trenutne krize z novim koronavirusom, ni uporabljena v pravem kontekstu, in da bi jo bilo treba zamenjati s frazo »omejevanje fizičnih stikov«. Ob tem pa seveda ne smemo zanemariti tudi socialni kontekst, pri čemer je jasno, da se moramo istočasno s fizičnim oddaljevanjem drug od drugega zavzemati močno za ohranitev oziroma okrepitev družbene solidarnosti (ang. »social solidarity«). Brez solidarnosti, zlasti pa empatije oziroma sočutja do najbolj ranljivih skupin prebivalstva, pademo na izpitu kot družba in posamezniki. Družbena solidarnost je nujna, če želimo brez večjih posledic preživeti vojne, naravne nesreče, epidemije ali pandemije ter druge kolektivne grožnje. Solidarnost nas motivira, da se zavzemamo za javno zdravje in blagostanje vseh ljudi, ne le za lastno varnost in preživetje.
Vsak dan znova se v nas individualno ali kolektivno postavljajo vprašanja, ali smo dovolj družbeno solidarni in sočutni drug do drugega (zlasti do najranljivejših), da preprečimo najhujše scenarije pandemije koronavirusa. Nekatere države se bolj ali manj učinkovito spopadajo s krizo. Dejstvo je, da bodo na dolgi rok v tej »zgodbi« uspešnejše tiste države, ki bodo družbeno solidarnost in skupno dobro postavile pred vse ostalo, npr. politično razdeljenost, socialno razdrobljenost, skeptičnost do znanstvenih dejstev in virov novic. Ob nasprotnem ukrepanju in s tem širjenju nezaupanja in zmede je namreč logično, da bodo ljudje sprejemali skrajne ukrepe za zaščito sebe in svojih bližnjih, skrb za skupno dobro pa jih ne bo zanimala preveč.
Socialni stiki (pa čeprav zgolj prek družbenih mrež, telefonov ali balkonov) nam dajejo upanje, da nismo sami in »izolirani« od vsega dogajanja okrog nas. Pomagajo nam prebroditi marsikatero duševno stisko in tesnobo, stres in strah pred neznanim, pred negotovo prihodnostjo. Ljudje si prek virtualnih kanalov pošiljajo spodbudne besede, bolj ali manj izvirne šale na račun trenutne krize, priča smo neštetim spletnim in »balkonskim« koncertom, recitacijam, gledališkim igram, filmom, brezplačnim spletnim knjižnicam in knjigarnam ter še marsičemu, kar ljudi v teh težkih časih spravlja v dobro voljo ter jih sprošča in pomirja. Čeprav smo fizično oddaljeni drug od drugega, smo si glede marsičesa vse bližje in vse bolj socialno povezani med seboj. Fizična oddaljenost ne pomeni hkrati tudi čustvene oddaljenosti. Občutki povezanosti, solidarnosti in sočutja nam bodo zagotovo pomagali, da okrepimo svoje duševno zdravje, se zavemo, da v tej situaciji nismo sami in zapuščeni, ob tem pa je seveda izrednega pomena, kako se bosta ali se že (solidarno in sočutno) odzivata politika in gospodarstvo (npr. delodajalci).
Zlasti ranljivim skupinam prebivalstva moramo zdaj v teh časih omogočiti »socialne stike« in »druženje«. Pomagajmo jim naročiti hrano in zdravila. Aktivirajmo najstnike in študente, da starejše ljudi prek računalnika ali pametnega telefona naučijo digitalnih komunikacijskih veščin ter jim dostavijo živila in druge nujne potrebščine. Zlasti tistim, ki so prešibki in ne (z)morejo sami po nujnih opravkih. Pokličite v najbližje zavetišče za brezdomce ali lokalno humanitarno organizacijo in jih vprašajte, ali kaj potrebujejo. In zakaj ne bi začeli takoj? Nikoli ni prepozno, čeprav se z novim koronavirusom »poznamo« že nekaj časa… Naš planet si bo medtem vsaj malce opomogel od nenehnega onesnaževanja ter pehanja za dobičkom in gospodarsko rastjo, mi pa bomo okrepili naše »socialne stike« in na koncu te poti premagali tudi »fizično oddaljenost«. Vse dobro in srečno v prihodnjih tednih in mesecih!
 
Matej Košir & Sanela Talić, Inštitut za raziskave in razvoj »Utrip« (www.institut-utrip.si)

»Abbey Road Social Distancing« (foto: uporabnik Twitterja @BDStanley)